V članku
predstavljam jezikovnopragmatični vidik nesporazumov v komunikaciji. V prvem
delu skušam zastaviti teoretični okvir, ki izhaja iz teorije govornih dejanj,
in opredeliti vrste posredovanja pomenov med sporazumevanjem. V drugem delu se
lotevam osrednjega problema: najprej skušam pojasniti sporazumevanje, znotraj
tega definirati nesporazum ter vrste nesporazuma. V tretjem delu je, bolj za
ilustracijo, nekaj odsekov iz analiz, ki ponazarjajo nekatere ugotovitve o
vzrokih za nesporazume.
In the article
I represent pragmalinguistic aspect of misunderstandings in communication.
First, I try to build theoretical framework, based on theory of speech acts.
The aim is to define types of the meaning. Second, I deal with the central
problem of this research: I try to clear the concept of understanding in
language use, and define misunderstanding and types of misunderstanding. Third,
I give some examples of analysis to ilustrate some of conclusions about causes
of misunderstanding.
1 Uvod
Raziskava[1] je
nastala iz želje po boljšem razumevanju procesov, ki potekajo med komunikacijo,
posebej tistih, ki vplivajo na nastanek nesporazumov, in iz želje po
spoznanjih, ki bi pripomogla k večji kvaliteti medčloveške komunikacije. Tak
cilj je seveda idealističen, gotovo pa so nesporazumi v komunikaciji pojav,
vreden temeljitega in poglobljenega premisleka.
Izbira jezikovnopragmatičnega
vidika analize nesporazumov se vsiljuje sama po sebi, saj jih ne moremo
razlagati brez upoštevanja konteksta. Npr. človek z motnjo sluha, ki skriva to
svojo hibo ali mu je neprijetno nenehno opozarjati ljudi, da ni dobro slišal,
lahko hitro razume kakšno besedo drugače, kot je bila izrečena, in nastane
nesporazum. Tak nesporazum lahko razložimo samo iz okoliščin – nejezikovnih dejavnikov,
ki spremljajo sporazumevanje in vplivajo nanj. Jezikovnopragmatični[2]
vidik najbolj upošteva vpliv konteksta na komunikacijo.
Namen članka je predvsem
pripraviti ustrezno teoretično podlago za preučevanje nesporazuma in definirati
nesporazum kot pojav oz. proces. V zadnjem delu so primeri analiziranega
gradiva, ki pa služijo bolj za ilustracijo; natančnejše in obsežnejše analize,
ki so hkrati vplivale tudi na preoblikovanje v začetku zastavljene raziskovalne
metode in definiranje nesporazuma, so bile narejene v Verdonik 2003.
2 Metoda
K
analizi nesporazumov pristopam iz jezikovnopragmatičnega stališča, in sicer
izhajam iz teorije govornih dejanj, ki ima korenine v filozofiji. John Austin
(1990) ugotavlja, da obstajajo izjave, s katerimi opravimo neko dejanje - poimenuje jih performativi. Toda
ob poglobljenem razmisleku o tej vrsti izjav ugotovi, da z vsako izjavo
opravimo neko dejanje, zato se problema loti na novo: dejanje reči kaj
poimenuje lokucijsko dejanje; toda hkrati z lokucijskim dejanjem izvajamo še
nekaj drugega, npr. vprašujemo ali odgovarjamo, obveščamo, zagotavljamo,
svarimo, razglašamo, kar poimenuje ilokucijsko dejanje; in ker ima to, da
rečemo kaj, pogosto posledične učinke na občutke, misli ali delovanje
naslovnika, imenuje to zadnjo vrsto dejanja perlokucijsko dejanje (Austin 1990:
85-96).
Izmed
teh dejanj je ilokucijskemu že Austin posvetil največ pozornosti, prav tako
njegovi nasledniki, zlasti John R. Searle (Searle 1990 in Rajagopalan 2000), ki
je Austinovo teorijo po avtorjevi smrti razvijal in veliko pripomogel k njeni
popularnosti. Tako je Searle med drugim Austinov pojem lokucijsko dejanje
zamenjal s pojmom propozicijsko dejanje (Searle 1990 in Rajagopalan 2000: 362).
S Searlovo teorijo se je pri nas veliko ukvarjala Olga Gnamuš Kunst (Gnamuš
Kunst 1981; Gnamuš Kunst 1985; Gnamuš Kunst, Nidorfer Šiškovič, Schlamberger
Brezar 1997). Obširno kritiko Searlovega razvoja teorije govornih dejanj
najdemo v (Love 1999 in Rajagopalan 2000), prav tako že pred tem Beaugrande in
Dressler ugotavljata njene pomanjkljivosti (Beaugrande, Dressler 1992: 87). V
Verdonik 2003 še ohranjam koncepta propozicijske in ilokucijske sestavine,
vendar se je tudi ob tej raziskavi tak pristop pokazal za pomanjkljivega. To me
je spodbudilo k ponovnemu premisleku o vrstah pomenov, ki jih posredujemo med
sporazumevanjem.
Vsekakor
se lahko strinjamo z ugotovitvami teorije govornih dejanj, da skušamo pri
sporazumevanju z izrečenimi besedami (pogosto)[3]
doseči neki cilj oz. namero z vplivanjem na naslovnika in posledično z
vplivanjem na stanje ali potek dogodkov. Podobno kategorijo uvedeta tudi
Beaugrande in Dressler (1992), saj med kriteriji besedilnosti navajata namernost, ki jo v ožjem pomenu razumeta, da »je
namera tvorca besedila ta, da bi bil njegov izdelek kohezivno in koherentno
besedilo« (Beaugrande in Dressler 1992: 84), v širšem pomenu pa jima »označuje namernost vsa sredstva, ki jih
tvorci besedil uporabljajo za sledenje svojim ciljem in za njihovo
uresničevanje« (Beaugrande in Dressler 1992: 86) in se pri tem
sklicujeta med drugim tudi Austina in Searla. Na izbiro imamo torej vsaj dva
termina za poimenovanje te vrste posredovanega pomena: ilokucijska (naklonska)
sestavina in namernost. V nadaljevanju članka uporabljam termin namernost,
vendar samo v širšem pomenu besede, kot ga navajata Beaugrande in Dressler (ibid.).
V
iskanju vrste posredovanja pomenov se nadalje ustavimo ob Griceu (1975). Ta je
opozoril, da je včasih razlika med tem, kar je dobesedno rečeno, in tem, kar je
z rečenim implicirano, namignjeno, mišljeno itd. (Grice 1975: 42-43). Uvede termin implicirati in
iz njega izhajajoči samostalnik implikatura (ibid.). Loči konvencionalne
implikature (npr. izpeljane z logičnimi sklepi iz tega, kar je rečeno) in
pogovorne implikature, ki so povezane z maksimami sodelovanja (Grice 1975: 45);
svojo pozornost nameni predvsem slednjim. Za raziskovanje nesporazumov se
zadovoljim z ugotovitvijo, da poleg tega, kar je dobesedno rečeno, lahko
obstaja še neki drug pomen izrečenega, ki je namignjen, impliciran in ki ga
lahko razberemo samo s pomočjo poznavanja konteksta. Vendar pa razlikujem med namenom (ilokucija), ki ga želi
tvorec doseči s sporočilom,[4]
in implicitnim pomenom sporočila (implikatura
oz. sporočeni pomen po (Gnamuš Kunst 1983)), čeprav najdemo tudi
interpretacije, po katerih so Griceove implikature samo širši pojem kot
Searlova ilokucija (Hawley 2002 in Beaugrande, Dressler 1992). Naj
ponazorim razliko, kot jo sama razumem,
z znanim Griceovim primerom:
A: Zmanjkalo mi je bencina. (I am out of petrol.)
B: Za vogalom je bencinska črpalka. (There is a garage round
the corner.) (Grice 1975: 51)
Če
predpostavimo, da so Griceove maksime sodelovanja (Grice 1975) izpolnjene, je
implicitni pomen (implikatura) sporočila B., da je bencinska črpalka lahko odprta
in da lahko A. tam dobi bencin in odpravi težavo. Namen (ilokucija) B., ko je
izrekel to sporočilo, pa je pomagati A.
Vendar
tudi za dobesedni pomen ne moremo reči, da je neodvisen od konteksta, saj npr. pri
večpomenkah šele iz konteksta razberemo, kateri pomen je aktualiziran. Zato
namesto termina dobesedni pomen raje uporabljam aktualizirani dobesedni
pomen.
2.1 Kontekst[5]
Razumevanje konteksta je v
jezikoslovju različno, ožje ali širše. Sama termin kontekst razumem podobno kot
Verschueren (2000), in sicer prištevam h kontekstu okoliščine (tj. nejezikovni
kontekst, pri katerem opazujemo tvorca in naslovnika, njun mentalni, socialni
in fizični svet ter prenosnik) in sobesedilo (tj. jezikovni kontekst, pri
katerem opazujemo kohezijo, koherenco in medbesedilnost). Sobesedilo je
jezikovni kontekst izbranega jezikovnega znaka ali skupine znakov. Besedilo razumem
kot zaporedje jezikovnih znakov, uporabljenih v diskurzu (ta je lahko govorni
ali pisni), ki predstavljajo funkcionalno zaokroženo celoto.
Tradicionalni pristop je smatral
kontekst za vnaprej določeno in stabilno okolje, novejše teorije pa govorijo o
t. i. aktivnem kontekstu (ang. activity
context): kontekst je le delno vnaprej določen, delno pa se med
komunikacijo sproti konstruira in spreminja (Linell in Thunqvist 2003).
Tvorec in naslovnik[6] sta
osrednji točki diskurza, saj brez njiju in njunega razuma komunikacije sploh ne
bi bilo. Na neki način torej vsi nesporazumi izvirajo iz njiju. Ob začetkih
jezikovne pragmatike je bila vloga naslovnika nekoliko zapostavljena (Searle
1975, Grice 1975), šele kasneje mu začnejo raziskovalci posvečati več
pozornosti in ugotavljati, da pomembno vpliva na oblikovanje sporočila in
njegovo vsebino, s tem ko tvorec prilagaja besedilo naslovniku. O tvorcu in naslovniku govorimo kot o funkcionalnih
vlogah, saj ju aktivni udeleženci v diskurzu nenehno izmenjavajo – ko govorijo,
so tvorci, ko prevzame besedo drug, postanejo naslovniki.
Mentalni svet se
nanaša na vsako posamezno osebo, ki je udeležena v diskurzu, in ga lahko
povezujemo s človeškim razumom. Mentalni svet je torej osrednji predmet pri
proučevanju procesov, ki potekajo med sporazumevanjem. Ti procesi se navadno
ločijo na tiste, ki potekajo pri tvorcu (produkcijske izbire), in tiste, ki
potekajo pri naslovniku (interpretativne izbire). Izbir pri tem ne razumemo kot
izbir posameznih elementov jezika (fonemov, morfemov ...), pač pa kot izbire
znotraj faz tvorjenja in sprejemanja besedila (Beaugrande, Dressler 1992 in
Verschueren 2000). Izbire lahko potekajo skoraj povsem nezavedno, avtomatično
(npr. vsakdanji rutinski diskurzi) ali pa ob precejšnji stopnji zavedanja (npr.
nevsakdanje govorne situacije, v katerih se želimo posebej izkazati).
Socialni svet pomeni
socialno institucijo (to razumemo zelo široko, sem spadajo npr. šola, sodišče,
televizija, dom, gostilna, delovno okolje, trgovina ...) in socialno situacijo
(razgovor med prijatelji, starši in otroki, sodnikom in kaznjencem, delavcem in
delodajalcem, prodajalcem in kupcem ...), v kateri poteka govorni dogodek.
Fizični svet pomeni
elemente fizičnega sveta (prostor, čas), v katerem poteka komunikacija. K
nastanku nesporazuma lahko prispevajo hrupno okolje, položaj tvorca ali
naslovnika, kretnje, mimika, stik z očmi, zunanji videz, časovna omejenost ipd.
Prenosnik je lahko
govorni ali pisni. Med seboj nista enakovredno zamenljiva, vsak ima svoje
prednosti in pomanjkljivosti, pa tudi viri nesporazumov so lahko pri obema
delno različni.
Pri analizi nesporazumov navedeni
elementi nejezikovnega konteksta na zunaj niso izraziti, vendar se jih je treba
med analizo ves čas zavedati in jih upoštevati.
Pri proučevanju
jezikovne rabe moramo poleg okoliščin upoštevati še drugo vrsto konteksta: jezikovni kontekst ali sobesedilo.
Posamezni jezikovni elementi so povezani z drugimi jezikovnimi elementi znotraj
besedila, ki ga analiziramo, slovnično (kohezija) in vsebinsko (koherenca), hkrati
pa tudi z drugimi besedili ali jezikovnimi elementi drugih besedil
(medbesedilnost). Kohezijo, koherenco in medbesedilnost razumem v skladu z njihovo
definicijo v Beaugrande in Dressler 1992.
3 Sporazumevanje in nesporazum
Definiranje nesporazuma ni
mogoče brez opredelitve sporazumevanja. Pri tem izhajam iz teoretičnega okvira,
ki ga Verschueren prikazuje z naslednjo shemo (Verschueren 2000: 116):
---------------------------------------------------------------------------------------------
Fizični svet
----------------------------------------------------------------------------------------------
Socialni svet
----------------------------------------------------------------------------------------------
Mentalni svet
----------------------------------------------------------------------------------------------
produkcijske izbire interpretativne izbire
tvorec
- naslovnik
Kanal
(Jezikovni kontekst)
Shema 1: Verschuerenova predstavitev
kompleksnega ozadja, v katero je postavljeno sporazumevanje
Osrednji točki sporazumevanja
sta tvorec in naslovnik. S tem ko vzpostavita komunikacijo, se srečata različna
svetova. Elemente fizičnega, socialnega in mentalnega sveta namreč opazujeta
vsak iz svojega zornega kota, tako se njuna svetova le delno prekrivata, »vendar so celo elementi skupnega
ozadja na prekrivajočih se področjih lahko videti drugačni, ker se zorni kot
vedno vsaj malo spremeni« (Verschueren 2000: 118). S tem si lahko razlagamo
trditev Olge Gnamuš Kunst, da »/s/poročeno
ni nikoli enako z razumljenim« (Gnamuš Kunst 1983: 43) in da je posledično
sporazum vedno le nesporazum. Takšna trditev je seveda skrajna in temelji na
predpostavki, da nastane nesporazum vedno, ko se ne razumemo povsem.
Sama pri definiranju nesporazuma izhajam iz nasprotnega pola: nesporazum
nastane, ko se narobe razumemo. Osrednji pojem pri proučevanju
sporazumevanja ni razumeti se, pač pa sporazumevati se/sporazumeti
se, to pa z jezikovno rabo lahko dosežemo. Podobno izhodišče za definiranje
nesporazuma najdemo pri (Weigand 1999).
Gotovo pa se lahko strinjamo,
da se sporazumemo bolj ali manj natančno, v večji ali manjši meri. Predpostavim
torej, da obstajajo stopnje sporazumevanja in da si jih lahko predstavimo s
shemo, podobno shemi 1: bolj kot so črte pogleda[7]
tvorca in naslovnika skupaj, bolj natančno smo se sporazumeli. Najvišja stopnja
sporazumevanja bi bila dosežena, če bi se črte povsem prekrivale, ko bi se
povsem razumeli. Pri proučevanju nesporazuma pa nas bolj zanima spodnja meja
sporazumevanja, pri kateri se črte pogleda vse bolj oddaljujejo druga od druge - meja,
ko postajata pogleda tvorca in naslovnika na predmet sporazumevanja tako
oddaljena, da govorimo o nesporazumu.
3.1 Nesporazum
Na splošno velja, da je nesporazum,
kadar naslovnik nehote razbere iz sporočila delno ali bistveno drugačen aktualizirani
dobesedni pomen ali implicitni pomen od tistega, ki mu ga je želel sporočiti
tvorec, ali nehote pripiše tvorcu delno ali bistveno drugačen namen, kot ga je
želel tvorec doseči. Po tej definiciji naslednjih tipov komunikacijskih
dogodkov ne moremo smatrati za nesporazum:
- naslovnik iz tvorčevega
sporočila ne razbere nobenega sporočevalnega namena, tj. ne ve, kaj mu hoče
tvorec sporočiti,
- naslovnik ne prejme tvorčevega sporočila zaradi motnje v kanalu (hrup, pretiho
izrečeno sporočilo, nečitljivo napisano),
- naslovnik namenoma ne sprejme tvorčevega sporočila (ga noče prebrati, se
naredi, kot da ga ni slišal),
- naslovnik namenoma interpretira tvorčev sporočevalni namen narobe
(sprenevedanje).
Nesporazum je torej nenameravan
dogodek. Če tvorec namenoma tvori sporočilo, s katerim bi naslovnika zavedel
(npr. z naslovnikom je prijazen zato, da bi ga pripravil do nekega dejanja, ne
pa zato, ker bi ga imel res rad), nesporazum ne nastane, niti če naslovnik
razume sporočeno vsebino tako, kot želi tvorec, niti če prepozna tvorčev
resnični namen.
Nesporazuma ne smemo zamenjati
s konfliktom. Diskurzi (soočenja v oddaji Odmevi),
ki sem jih vzela za analizo, temeljijo prav na konfliktu, na zagovarjanju
različnih stališč o neki temi, vendar to še ne pomeni, da se udeleženci
diskurza med seboj ne sporazumejo, prav tako za sporazumevanje ni pomembno, ali
o tej temi uskladijo stališča ali ne. Konflikt lahko vpliva na nastanek
nesporazuma (npr. če sta tvorec in naslovnik v sovražnem odnosu, bo naslovnik v
ustreznem kontekstu vsako tvorčevo opazko, ki bo povezana s temo, glede katere
je nastal konflikt, razumel kot napad, čeprav je bila morda mišljena povsem
nedolžno, recimo kot ocena razmer) in obratno, nesporazum lahko vodi v konflikt,
če ga tvorec in naslovnik ne prepoznata in ne odpravita njegovih posledic.
3.2 Vrste nesporazumov
Ali lahko vrste nesporazumov
ločimo res natančno in za vse primere, je vprašljivo. Kljub temu pa ob
natančnejšem preučevanju nesporazumov opazimo med nekaterimi nesporazumi
bistvene razlike, ki spodbujajo misel, da je vsaj grobo ločevanje nesporazumov
praktično. V jezikovni pragmatiki najdemo več poskusov razvrstitve nesporazumov
(Thomas 1983: 93, Dascal in Berenstein 1987), pogosto so povezane z vzroki
nesporazumov (Dascal 1999: 755).
Z v poglavju 2 predstavljeno
delitvijo vrst pomena se sklada delitev nesporazumov na naslednje vrste:
1) Nesporazumi, ki nastanejo
zaradi napačnega razumevanja aktualiziranega dobesednega pomena - ta
vrsta nesporazumov nastane kot napačen odgovor na vprašanje, kaj je povedal.
Nastanejo na primer, če naslovnik napačno razume referenco deiktičnega sredstva
(kje je v aktualiziranem kontekstu pred avtom in kje za avtom,
koliko časa v aktualiziranem kontekstu pomeni ena minuta (to je lahko 60
sekund ali pa malo časa), ali se vi nanaša na več ljudi ali pa na eno
osebo, ki jo vikamo); ker naslovnik napačno razume aktualizirani pomen
večpomenke (npr. pajek razume v pomenu žival, ne v pomenu vozilo,
ki odvaža napačno parkirane avtomobile), (delno) različno razume
aktualizirane abstraktne pojme (npr. pojem svetovnonazorska opredeljenost si
udeleženci diskurza delno različno razlagajo, kar zmanjšuje stopnjo
sporazumevanja).
2) Nesporazumi, ki nastanejo
zaradi napačnega razumevanja namenov tvorca - ta vrsta nesporazumov nastane
kot napačen odgovor na vprašanji, kaj je hotel s tem doseči ali zakaj
je to rekel. Tako na primer naslovnik ironično sporočilo razume povsem
resno; omembo določene teme, ki jo čuti kot svojo šibko točko, razume kot napad
nase; če je tvorec kak dan zaradi zunanjih vzrokov manj prijazen z naslovnikom
kot običajno, pa si naslovnik to razlaga kot posledico svojih prejšnjih izjav ...
3) Zgornja delitev nesporazumov
ni nova, podobno najdemo vsaj še pri Thomas 1983 in Weigand 1999. Analize,
narejene v Verdonik 2003, pa me navajajo k sklepu, da tudi na ravni
implicitnega pomena, kot je definiran v 2, lahko nastaja nesporazum. Če tudi
tega skušamo ilustrativno strniti v vprašanje, bi to vprašanje lahko bilo: kaj to pomeni. Za primer citiram
naslednjo ugotovitev analize:
Če povzamemo dosedanje izjave W. o sestavi ustavnega sodišča, ugotovimo, da
implicitno izrazi strinjanje, da sedanja sestava ustavnega sodišča ni idealna,
kar po njenih lastnih besedah pomeni, da ni svetovnonazorsko uravnotežena,
nikjer ne izjavi nič o tem, da bi bila bolj desno usmerjena, in tudi nikjer
povsem eksplicitno ne zanika, da bi bila bolj levo usmerjena. Naslovnik torej
ne izve njenega mnenja o tem (Verdonik 2003: 55).
Tukaj so bile analizirane
izjave, ki so bile implicitno pomensko zelo odprte in iz njih ni bilo nedvoumno
razvidno, ali se tvorec strinja ali ne. Naslovnik si lahko razlaga njegova
sporočila različno, da to pomeni, da
se strinja, ali da to pomeni, da se ne
strinja, lahko pa iz implicitnega pomena sklepa, da se je tvorec hotel izmakniti se odgovoru na novinarjevo vprašanje. Če
je tvorec nasprotno izražal strinjanje, a je imel kakšne zunanje objektivne
razloge, da tega ne naredi povsem eksplicitno, naslovnik pa bi razumel njegovo sporočilo
kot nestrinjanje, potem je nastal nesporazum, ki ga ne moremo zadovoljivo
razložiti niti iz aktualiziranega dobesednega pomena niti iz namena tvorca.
3.3 Kontekst nesporazuma
Kot je razvidno iz poglavja 2,
se sporazumevamo vedno v kontekstu, sporočene pomene (tj. vse vrste posredovanja
pomenov, aktualiziranega dobesednega, implicitnega in namen) razbiramo vedno
tudi s pomočjo aktualiziranega konteksta. Enako tudi nesporazum nastane vedno
pod vplivom aktualiziranega konteksta, torej lahko za vsako od treh vrst
nesporazumov ugotavljamo, da je poleg tega, da izvira iz posamezne vrste posredovanja
pomena, k nastanku pripomogel tudi aktualizirani kontekst (ki, ne pozabimo,
vključuje tudi sobesedilo) – kakor hitro se spremeni ta, se spremenijo pogoji za
nastanek nesporazuma.
4 Jezikovnopragmatična analiza nesporazumov
Glede na predstavljeno v poglavju
3 so bile analize narejene iz stališča, poiskati v razpoložljivem gradivu tiste
elemente (jezikovne ali nejezikovne), ki zmanjšujejo (ali zvišujejo) stopnjo
sporazumevanja. Za celotne analize na tem mestu ni prostora, narejene so v Verdonik
2003,[8]
ob ilustrativnem gradivu predstavljam le nekatere zaključne ugotovitve.
B: No, to ne drži. To je trditev
gospoda Janše, to je trditev v vašem dokumentu, toda če veste kolk ... kolk ...
kolk sredstev je v letošnjem recimo proračunu namenjenih za urjenje rezervne
sestave ... mogoče veste ... 0,7 odstotka sredstev za slovensko vojsko ali 0,5
odstotka za celotno ministrstvo za obrambo. In s temi 0,5 odstotka se ne da, to
bi bil čudež, če bi to bila podlaga za bojno sposobnost slovenske vojske, pa
tudi tisti, vsak tisti, ki pozna stanje rezervne sestave, ve, da vojna
sposobnost slovenske vojske ni v rezervnih enotah.
P: Poglejte, zadeli ste bistvo, namreč to je tisto,
kar je narobe v našem obrambnem sistemu. Za financiranje oporečnikov porabimo
petkrat toliko sredstev kot za urjenje rezervne sestave, in če bomo z tem
predlogom uspeli tudi to nesorazmerje spremenit, potem smo že veliko naredili,
in sedaj so se resni pogovori začeli. Naš sistem financiranja je bil popolnoma
zgrešen in mi želimo, da to enkrat preidemo enkrat na ... na realna dejstva in
na realna tla in da začnemo planirat tako, kot je potrebno.
Primer kaže, da ni nujno želja
udeležencev v diskurzu sporazumeti se. Tukaj P. namenoma interpretira repliko
B. tako, kot najbolj ustreza njegovemu stališču. To se dogaja zlasti v
konfliktnih situacijah, ob debatah, v javnem zagovarjanju svojih stališč ...,
ko je pred željo sporazumeti se želja po dokazati svoj prav. Pomanjkanje želje
po uspešnem sporazumevanju je pogosto tudi v zelo konfliktnih situacijah, ko
akterje diskurza obvladujejo čustva.
W: No, do tega sss ... se bi seveda morali predvsem v parlamentu opredelit,
ampak kot zanimivost naj povem, da smo pa danes na srečanju z delegacijo
ustavnega sodišča Hrvaške zvedeli, da je pa pri njih bilo parno število, deset
ustavnih sodnikov, zdaj so pa povečali na trinajst, ker se baje to ni obneslo,
tako da so izkušnje na tem področju zgleda zelo različne v svetu.
K: No, samo Hrvaška je pač u podobni situaciji al pa še slabši kot
Slovenija glede tega, tko da njihove izkušnje so ...
W: Slovaška, Slovaška ...
K: Slovaška! (kretnja z roko)
Tukaj nastane nesporazum zaradi pomote pri govorjenju, ki jo na ravni
okoliščin verjetno spodbudi nezbranost, utrujenost ali raztresenost. Podobno
lahko na ravni okoliščin spodbudi nastanek nesporazuma sovražen odnos med
tvorcem in naslovnikom, saj naslovnik v takem stanju pogosto pripiše tvorcu kak
namen, ki ga ta v resnici nima.
K: Eeee, če smem dodat še za nazaj samo en stavek. Poglejte, to je blo vse
res, kar je kolegica pripovedovala, toda /.../
Ker K. ne izrazi, h kateri
prejšnji repliki oz. izjavi želi nekaj dodati, iz konteksta pa to ni povsem
jasno, takšna šibka kohezivnost zmanjšuje stopnjo sporazumevanja. Enako lahko
šibka kohezivnost vpliva, če je povezana z osrednjimi pojmi v diskurzu:
P: /.../ Je pa res, da bi pa mogoče lahko to nekako vzeli kot dopolnitev
našega predloga v smislu prostovoljne rezerve. Tu bi bile pa prav gotovo
ženske tudi dobrodošle. Vendar to tako enostavno ne bi moglo bit, da bi to imeli kot neka obveza,
to bi mogla bit prostovoljna rezerva. To bi pa verjetno bla dopolnitev in to mi
tudi predlagamo navsezadnje. Mi nismo rekli, ali za moške ali za ženske, ampak
na splošno.
P. se v tej repliki ne izraža
povsem jasno: ne razloži, kaj mu pomeni termin prostovoljna rezerva, ne
izrazi dovolj nedvoumno, na kaj se navezuje, ko govori, da bi to imeli kot
neka obveza, kar povzroči, da je replika šibkeje koherentna, vse to pa
pripomore, da njegov sogovornik iz te replike zazna nesporazum.
Šibkejša kohezivnost, ki ni
povezana z deli besedilnega sveta, ki so pomembni za diskurz, ne vpliva
pomembno na stopnjo sporazumevanja, če je replika hkrati koherentna, kot npr.:
S: No, ravno ta vaša nadomestna rešitev oziroma vi ste strokovno javnost
presenetili s predlogom za uvedbo splošne državljanske obveznosti, ki bi
vključevala tudi ženske. Kakšen bi bil torej ta sistem?
Pomembno lahko zmanjšujejo
stopnjo sporazumevanja (in s tem potencialno vodijo v nesporazum) nejasni,
nedefinirani osrednji pojmi diskurza, zaradi česar jih udeleženci diskurza
razumejo različno. Predvsem velja to za abstraktne pojme, kot npr.:
W: /.../ mislim, da se tukaj z magistrom Krivicem strinjava, da ne gre
za politično opredelitev, bolj za svetovnonazorsko, vendar pa je problem v
tem /.../
Tukaj eden od sogovornikov vpelje razlikovanje
med pojmoma svetovnonazorska opredeljenost in politična opredeljenost,
novinar pa v drugem delu diskurza kljub temu pojma uporablja skupaj, kot da
pomenita isto:
S: /.../ Da bi se kandidati predstavili pred neko komisijo, jih spraševali
o tej svetovnonazorski politični opredelitvi?
Enako lahko zmanjšuje stopnjo
sporazumevanja nenatančno, splošno izražanje brez navajanja podatkov:
P: Za nas bi mogoče bil, samo za situacijo, ki pa je v Sloveniji, pa
ni sprejemljivo, in to je tisto, kar mi trdimo. Situacija je takšna, da nas
sili, da mogoče mi naredimo nekaj hitrejših korakov. Mogoče res /.../
P. niti v tej niti v drugih
replikah ne določi natančneje, kakšna je situacija v Sloveniji, prav
tako ne besedne zveze nekaj hitrejših korakov.
Iz različnih črt pogleda tvorca
in naslovnika (shema 1) izhaja pripisovanje različne pomembnosti posameznim
vidikom obravnavane teme v diskurzu, kar zmanjšuje stopnjo sporazumevanja, če
se udeleženci diskurza o tem ne dogovorijo:
S: Dobro. Ali ta predlog, vaš predlog, zajema tudi to, da bi na primer
predsednik države, ko bi nekdo kandidiral za ustavnega sodnika, ga spraševal
tudi o njegovi politični opredelitvi?
K: Zdaj ga nihče drug kot on sploh ne more, ee, praktično, ker je ves
postopek v rokah predsednika republike, in jaz se z njegovo izjavo, ki je bila
prej predvajana, sicer ne strinjam, ker mislim, da je to nujna, ustavna zahteva
tako rekoč, čeprav ni zapisana, o tej nazorski uravnoteženosti, ampak sistemsko
bi blo pa treba po mojem mnenju stvar uredit drugače, in sicer tako, da bi
kandidati se predstavili enemu širšemu parlamentarno strokovnemu telesu
kvalificiranih ljudi, strokovno in politično, kjer bi predstavili svoja
stališča, tko da tud kasneje potem celotna javnost in pa poslanci, ki morjo glasovat,
ne bi glasoval tako, kot zdaj marsikdaj izpade, o mački v žaklju, o ljudeh, o
kterih nič ne vedo.
Zelo nevarno za nastanek
nesporazuma je tudi, če naslovnik zasluti, da tvorec ni iskren, ampak ga hoče
zavesti; v tem primeru naslovnik išče resnične namene tvorca, ker pa ima
običajno pomanjkljive kontekstne informacije, mu lahko pripiše povsem napačne
namene. Če se taki nesporazumi zgodijo med osebami, ki imajo veliko socialno
moč, lahko sprožijo pomembne družbene posledice. Primer replike, ki lahko
spodbudi takšno interpretacijo, je naslednji:
C: Glejte, jaz se čudim, da kar naprej nekteri vključujejo v ta pogovor
aktualnega predsednika. Mislim, da aktualni predsednik se pravzaprav poslavlja
od te funkcije, Barbara Brezigar še ni izvoljena, ali kdorkoli drug, in toliko
politične modrosti pa že moramo met, da takih rečeh lahko razpravljamo s tem,
da abstrahiramo trenutno aktualne osebe.
Kontekst namreč spodbuja k
interpretaciji, da se predlog C. za spremembo ustave nanaša prav na aktualnega
predsednika, in ker C. ne predstavi nobenih trdnih argumentov proti taki
interpretaciji, se lahko to repliko razume kot sprenevedanje.
In kako se udeleženci diskurza
zavarujejo pred nesporazumom? S preverjanjem, ali je neka interpretacija
pravilna, z vprašanji po dodatni pojasnitvi manj določnih delov izjav ali
terminov ali po pojasnitvi dvoumnih mest v sporočilu:
S: Ali to pomeni tudi, da se strinjate s tem, da sedanjo sestavo ustavnega
sodišča vleče bolj na levo?
Ali s poudarjanjem po njihovem
mnenju pomembnih delov sporočila, z večkratno ubeseditvijo iste vsebine itd.:
S: Ne, vprašal sem vam namreč, če menite ... ali lahko tudi iz lastnih
izkušenj potrdite, da grejo ustavni sodniki preko te meje, da se ... da
postavijo ta politični kriterij pred ... pred strokovnim? ... In ga zlorabijo
tako rekoč...
5 Zaključek
V članku sem poskušala
predstaviti teoretični pristop k nesporazumom v komunikaciji ter definirati
nesporazum, v zadnjem delu pa predstaviti nekatere ugotovitve o vzrokih za
nesporazum; ugotovitve izhajajo iz obširnejših analiz, narejenih v Verdonik
2003. Med zanimivejšimi naj izpostavim naslednje: da šibkejša kohezivnost, ki ni
povezana z deli besedilnega sveta, ki so pomembni za diskurz, ne vpliva
pomembno na stopnjo sporazumevanja, če je replika hkrati koherentna; da lahko
zmanjšujejo stopnjo sporazumevanja (in s tem potencialno vodijo v nesporazum)
abstraktni pojmi, ki jih udeleženci diskurza pogosto razumejo vsaj delno
različno – če so ti pojmi povezani z osrednjo temo diskurza, lahko njihovo
različno razumevanje naredi celoten diskurz za en sam nesporazum; da se lahko
stopnja sporazumevanja zelo zmanjša, če naslovnik zasluti, da tvorec ni iskren.
Ob predstavljenem se
postavljajo še mnoga vprašanja na temo nesporazumov: najprej bi vsekakor želeli
najti še ostale pogoste vzroke nesporazumov v komunikaciji, kar bi bilo mogoče
z analizo obširnejšega in bolj raznolikega gradiva; nadalje, kako pogosto se
nesporazum zgodi – analizirano gradivo kaže na to, da manj pogosto, kot je bilo
pričakovano, kar pa je lahko v tem primeru posledica zvrsti analiziranih
diskurzov; kako pogosto udeleženci diskurza prepoznajo nesporazum; kako odpravijo
prepoznani nesporazum; kakšne posledice lahko prinese neprepoznan nesporazum ...
Na začetku je omenjen tudi
idealističen cilj po uspešnejši medčloveški komunikaciji. Kaj lahko o tem
ugotovim ob koncu? Da nesporazumi v komunikaciji ostajajo, nič manj jih ni
zaradi take raziskave. Vendarle pa je razlika: ne samo nesporazume, ampak
celoten proces medčloveške komunikacije lahko na tak način bolje razumemo in s
tem tudi nesporazume obravnavamo drugače.
Odmevi 1:
Oddaja Odmevi. RTV Slovenija, 1. program.
17. 2. 2002.
Odmevi 2:
Oddaja Odmevi. RTV Slovenija, 1.
program. 25. 3. 2002.
Odmevi 3:
Oddaja Odmevi. RTV Slovenija, 1.
program. 18. 9. 2002.
Odmevi 4:
Oddaja Odmevi. RTV Slovenija, 1.
program. 30. 9. 2002.
Austin, John L., 1990: Kako
napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia humanitatis.
de Beaugrande, Robert Alain, Dressler, Wolfgang Ulrich, 1992: Uvod v
besediloslovje. Prevedli Aleksandra Derganc in Tjaša Miklič. Ljubljana:
Park.
Dascal, Marcelo, 1999: Introduction: Some questions about misunderstanding.
Journal of pragmatics 31. 753–762.
Dascal, Marcelo, Berenstein, Isidoro, 1987: Two modes of understanding:
Comprehending and grasping. Language & communication 7/2. 139–151.
Fairclough, Norman, 1995: Critical discourse analysis: The critical
study of language. New York: Longman Publishing.
Gorjanc, Vojko, 1999: Kohezivni
vzorec matematičnih besedil. Slavistična
revija 47/2. 139-159.
Gorjanc, Vojko, 1998: Konektorji v
slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična revija 46/4.
367-388.
Grice, H. Paul, 1975: Logic and
Conversation. Cole, Peter, Morgan, Jerry L. (ur.): Syntax and
Semantics. New York: Academic Press.
Halliday, M. A. K., 1985: An Introduction to Functional Grammar.
London: Edward Arnold.
Hawley, Patrick, 2002: What is said. Journal of pragmatics 34. 969-991.
Kranjc, Simona, 1996/97: Govorjeni
diskurz. Jezik in slovstvo 40/7. 307-319.
Kunst Gnamuš, Olga, 1983: Govorno dejanje - družbeno dejanje: Komunikacijski model jezikovne
vzgoje. Ljubljana: Pedagoški
inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja Ljubljana.
Kunst Gnamuš, Olga, 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana:
Pedagoški inštitut pri univerzi Edvarda Kardelja.
Kunst Gnamuš, Olga, Nidorfer Šiškovič, Mojca, Schlamberger Brezar, Mojca,
1997: Posrednost in argumentacija v govoru F(p) - T(r): Zgradba stavka med informacijo,
argumentacijo in konverzacijo.
Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.
Leech, Geoffrey, 1983: Principles of pragmatics. New York: Addison
Wesley Longman Publishing.
Linell, P., Thunqvist, D. P., 2003: Moving in and out of framings: activity
context in talks with young unemployed people within a training project. Journal
of pragmatics 35. 409-434.
Love, Nigel, 1999: Searle on language. Language and communication 19.
9-25.
Rajagopalan, Kanavillil, 2000: On Searle [on Austin] on language. Language
and communication 20. 347-391.
Searle, John R., 1990: Speech acts: An essey in the philosophy of
language. Cambridge: Cmabridge University press.
Searle, John R., 1975: Indirect
speech acts. Cole, Peter, Morgan, Jerry L. (ur.): Syntax and
semantics. New York: Academic Press.
Stabej, Marko, 1995: Besediloslovna
stilistika slovenskih pesniških besedil (razvojni pogled). Orožen,
Martina (ur.): XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture.
Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske
jezike in književnosti. 309-313.
Thomas, Jenny, 1983: Cross-cultural pragmatic failure. Applied
linguistics 4/2. 91–112.
Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Verdonik, Darinka, 2003: Pragmatični vidik nesporazumov v komunikaciji.
Magistrska naloga. Maribor, Pedagoška fakulteta.
Vershueren, Jef, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba /*cf.
Weigand, Edda, 1999: Misunderstanding: The standard case. Journal of
pragmatics 31. 763–785.
Zadravec Pešec, Renata, 1994: Pragmatično jezikoslovje: Temeljni pojmi.
Ljubljana: Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut pri Univerzi v
Ljubljani.