Koncept metadiskurza se v uporabnem jezikoslovju nanaša na tiste dele besedila, ki ne prinašajo novih

vsebinskih informacij, temveč prispevajo k organizaciji besedila ali pa k odnosu med piscem in bralcem.

V članku predstavim nov vidik metadiskurza, ki je viden zlasti v pogovorih, in ga imenujem upravljanje

pogovora. Definiram tri ravni upravljanja pogovora: upravljanje tem pogovora, upravljanje menjavanja

vlog in upravljanje tvorjenja izjav. Na podlagi praktičnega gradiva skušam definirati vrste diskurznih

sredstev, prek katerih govorci v analiziranem gradivu upravljajo pogovor, da bi lahko opazovala načine,

kako se ta metadiskurzna funkcija realizira. Izkaže se, da sredstva v funkciji upravljanja pogovora skorajda

ne bi mogla biti bolj raznovrstna, hkrati pa lahko za veliko teh sredstev (prozodija, govorna dejanja,

propozicijska vsebina ...) rečemo, da ne opravljajo samo ali predvsem metadiskurzne funkcije upravljanja

pogovora.

Koncept metadiskurza (tudi metabesedila) se je uveljavil zlasti v uporabnem

jezikoslovju, večinoma v preučevanju znanstvenega in strokovnega diskurza (npr.

Crismore, Farnsworth 1990; Mauranen 1993; Hyland 1998; Abdi 2002; Dahl 2004;

Pisanski Peterlin 2005a), redkeje tudi drugih vrst pisnega diskurza, npr. v medijih

(Le 2003), reklamnih besedilih (Fuertes-Olivera idr. 2002), redkeje govorjenega

diskurza: parlamentarnih debat (Ilie 2003), sociolingvističnih intervjujev (Heisler

idr. 2003), vsakdanjega pogovora (Schiffrin 1980) ...

V slovenističnem jezikoslovju sodi med osrednje avtorje o metadiskurzu Agnes

Pisanski Peterlin (2001; 2002; 2005a; 2005b). V svojih raziskavah analizira

metadiskurzne oz., kot sama imenuje, metabesedilne elemente v znanstvenih

člankih. Osredotoči se na dve vrsti metabesedilnih elementov, kažipote (v besedilni

funkciji) in označevalce odnosa do vsebine (v medosebni funkciji). Kažipoti

spadajo po Hylandovem modelu (2000: 111) med endoforične označevalce (ti se

nanašajo na informacije v drugih delih besedila), označevalci odnosa do vsebine

pa izražajo avtorjev odnos do propozicijske vsebine. Drugi slovenski avtorji se s

konceptom metadiskurza ali metabesedila, kot izhaja iz uporabnega jezikoslovja,

večinoma ne ukvarjajo eksplicitno, vendar pa nekateri raziskujejo posamezne

Jezik in slovstvo, let. 52 (2007), št. 3−4

Darinka Verdonik

UDK 821.112.2(497.4 Verdonik D.

UPRAVLJANJE POGOVORA KOT

METADISKURZNA FUNKCIJA

4

Darinka Verdonik

jezikovne elemente, katerih rabo bi lahko pogosto označili za metadiskurzno (npr.

Gorjanc (1998) razpravlja o konektorjih v slovenskem jeziku; Kalin Golob (2000)

o sklicevalnih avtomatizmih; Smolej (2004) o členkih kot besedilnih povezovalcih;

Schlamberger Brezar (1998) o povezovalcih v diskurzu; Verdonik (2006a) o

diskurznih označevalcih).

Razumevanje metadiskurza v uporabnem jezikoslovju ni povsem enotno, pregled

različnih modelov in razlik med njimi najdemo na primer v (Pisanski 2001: 284) ali

(Hyland 2005). Definicije metadiskurza se večinoma opirajo na razlikovanje med

propozicijsko vsebino in metadiskurzom, pri čemer metadiskurz označuje vse

tisto, kar gre prek propozicijske vsebine in npr. organizira, komentira, interpretira,

ocenjuje propozicijsko vsebino, ne doda pa ji nič novega.

Metabesedilni elementi so /.../ tisti deli besedila, ki ne prinašajo novih vsebinskih

informacij, temveč

prispevajo k organizaciji besedila (so v besedilni funkciji) ali pa k odnosu med piscem

in bralcem (so v

medosebni funkciji). (Pisanski Peterlin 2005a: 15.)

Avtorji se natančni definiciji propozicijske vsebine, ki naj bi predstavljala nasprotni

pol metadiskurza, pogosto izogibajo. Termin propozicija je sicer tesno povezan s

filozofijo, kjer se praviloma povezuje z (ne)resničnostnim pogojem: propozicijo je

mogoče označiti za resnično ali neresnično. V tem duhu jo razume tudi Halliday

(1994: 70-71): propozicija je tisto, o čemer je mogoče diskutirati, in se nanaša na

semantično funkcijo stavka pri izmenjevanju informacij; vendar hkrati opozori,

da takšna raba koncepta propozicije izključi celoten spekter semantičnih funkcij

stavka pri izmenjavanju dobrin in storitev (ibid.). Hyland (2005: 19) meni, da

razumevanje propozicije v duhu pogoja (ne)resničnosti ni v veliko pomoč pri

ločevanju metadiskurza in propozicije, podobna mnenja lahko zasledimo tudi pri

nekaterih drugih avtorjih (npr. pri Ifantidou (2005), ki skuša zato definirati drugačne

temelje metadiskurza). Prav tako Hyland (1998: 444) opozarja, da metadiskurza in

propozicije ne moremo vedno ločiti. Podobno ugotavlja tudi Pisanski Peterlin ob

raziskavi metadiskurza v slovenskih besedilih (2005a: 33):

Ob natančnejšem pregledu metabesedilnih elementov v analiziranem gradivu se pojavlja

vprašanje, ali

je sploh mogoče in smiselno določati, katere besede v posamezni povedi imajo

metabesedilni, katere pa

propozicijski pomen.

Problem ločevanja metadiskurza in propozicijske vsebine pa analizira še naprej in

opozarja:

Metabesedilni elementi niso čiste, samostojne slovarske oblike besed, temveč vsebujejo

tudi druge

semantične in slovnične prvine. (Pisanski Peterlin 2005a: 35.)

Druga značilnost koncepta metadiskurza v uporabnem jezikoslovju je ločevanje med

medosebnim in besedilnim metadiskurzom. Ločevanje sovpada s Hallidayevim

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

ločevanjem besedilne in medosebne funkcije stavka ali, bolje, temelji na njem.

Povzamemo lahko, da besedilni metadiskurz organizira besedilo diskurza, medosebni

pa izraža odnos tvorca do diskurza. Vendar nekateri avtorji opozarjajo, da tudi tukaj

razlikovanje med enim in drugim ni enoznačno. Ifantidou (2005: 1328) na primer

opozori ne delno prekrivanje obeh vrst diskurza, in tudi Hyland (1998: 444) opozarja,

da metadiskurz ne opravlja nujno samo medosebne ali samo besedilne funkcije. Še

bolj zaostri to mnenje v (Hyland 2005: 48-50), kjer zagovarja medosebni model

metadiskurza, po katerem ima vsaka vrsta metadiskurza vedno tudi medosebno

funkcijo.

Avtorji se večinoma strinjajo, da je metadiskurz funkcija in da so lahko isti jezikovni

elementi v enem kontekstu v funkciji metabesedila, v drugem v funkciji propozocije.

Tako na primer Hyland (1998: 441; 2005: 24-25) opozarja, da lahko posamezna

oblika služi ali propozicijski ali metadiskurzni funkciji. Tudi Vande Kopple (1997)

pravi, da mora ostati prva skrb metadiskurzna funkcija, in ne posamezne oblike, ki

lahko izpolnijo to funkcijo. Dodaja, da lahko včasih ista oblika izpolnjuje več kot

eno metadiskurzno funkcijo ali da lahko izpolnjuje metadiskurzno funkcijo na enem

mestu in propozicijsko na drugem. S tega vidika analizira metadiskurz tudi Agnes

Pisanski Peterlin (2005a: 32):

Metadiskurz je namreč pragmatična in nikakor ne formalna kategorija/./

Poleg metadiskurza je v jezikoslovju znan termin metajezik. Kot opozarja Jakobson

(1996: 157), je izraz sicer vpeljal A. Tarski, vendar je bil Jakobson tisti, ki je spodbudil

njegovo nadaljnjo rabo, s tem ko je kot metajezikovno določil tisto funkcijo jezika,

ki je osredotočena na kod:

Kadar koli morata pošiljalec in ali/naslovljenec preveriti, ali uporabljata isti kod, se

govor osredotoči na

KOD: opravlja METAJEZIKOVNO (tj. glosarsko) funkcijo. (Jakobson 1996: 157.)

Navaja primere kot Ne razumem vas – kaj mislite s tem?, Kaj ste hoteli reči?,

Razumete, kaj hočem reči?. Po Jakobsonovi delitvi funkcij je metajezikovna fukcija

ločena od fatične, ki je usmerjena k stiku – gre za »sporočila, ki naj bi predvsem

vzpostavila, nadaljevala ali pretrgala komunikacijo, preverila, ali kanal deluje

/.../, pritegnila sogovornikovo pozornost ali potrdila, da je še zmerom pozoren«

(Jakobson 1996: 156). Predvsem v tradicionalnem slovenističnem jezikoslovju je

koncept metajezika dobro poznan (npr. Vidovič Muha 2000: 62).

Širši je koncept metakomunikacije, poznan predvsem v sociologiji in drugih

družbenih in humanističnih vedah. Povezuje se predvsem z Gregoryjem Batesonom,

angleškim antropologom, sociologom, jezikoslovcem in kibernetikom, ter njegovimi

sodelavci. Bateson definira metakomunikacijo kot diskurz, katerega predmet je

lahko tako kodifikacija sporočila (na primer pomen nekega izraza) kot razmerja med

udeleženci v diskurzu (povzeto po Schiffrin 1980: 201).

6

Darinka Verdonik

Ker je predmet te razprave metadiskurz v pogovoru, nas podrobneje zanimajo sicer

redkejše raziskave metadiskurza v govorjenem diskurzu.

Schiffrin (1980) si zastavi vprašanja, kako je govor o govoru, ki ga imenuje metagovor

(angl. meta-talk), integriran v diskurz, na katerih mestih se rabi in zakaj prav tam.

Predmet njenih analiz so sociolingvistični intervjuji. Poleg tega da je lahko govor

predmet celotnega pogovora, npr. pri jezikovnem pouku ali psihoterapevtski seansi,

je lahko govor tudi stranski predmet katerega koli pogovora, npr. prek izrazov kot

to sem mislil, pravim ti, tako bom rekel ... Zavedajoč se problemov, ki obkrožajo

definiranje metajezikovne funkcije jezika, Schiffrin (1980: 201-202) določi tri

kazalce metagovora:

3 metajezikovni nanosniki – entiteta, na katero se nanosnik nanaša, je nekaj,

kar je v jeziku samo po sebi (beseda, besedna zveza, stavek, poved), in

jo nanosnik označi kot element jezika; lahko pa se nanosnik nanaša tudi

na entiteto, ki je zaznamovana z umeščenostjo v besedilo; metajezikovni

nanosniki so npr. diskurzni deiksi (prejšnji, naslednji, prvič ...),

4 metajezikovni operatorji – označujejo modifikacijo propozicije ali

kombinacijo propozicij v bolj kompleksne oblike; npr. diskurzni povezovalci

na primer, z drugimi besedami, mislim ...,

5 metajezikovni glagoli – poimenujejo stvari v jeziku, vključno s stvarmi,

ki jih ljudje počnemo z jezikom; npr. reči, povedati, vprašati, definirati,

dokazovati ...

Če primerjamo to klasifikacijo z drugimi (Crismore, Farnsworth 1990; Vande

Kopple 1997; Hyland 1998; Hyland 2005), vidimo, da Schiffrin (podobno kot

npr. Mauranen 1993) šteje za metagovor samo besedilni metadiskurz, ne pa tudi

medosebnega. Vendar v zaključku ugotavlja, da ima tudi metagovor tako predstavno

kot ekspresivno dimenzijo: na predstavni, informacijski ravni učinkuje kot sredstvo

organiziranja, na ekspresivni ravni pa kot sredstvo vrednotenja.

Drugačna izhodišča koncepta metadiskurza, kot smo jih predstavili do zdaj, izbere

Ilie (2003), ki analizira metadiskurz v govorih v parlamentu. S terminom metadiskurz

označuje premike v ravneh diskurza, s katerimi tvorec sporočilo, usmerjeno na več

ravni, posreduje hkrati z diskurzom, in sicer vzporedno z diskurzom, za diskurzom

ali nad diskurzom (Illie 2003: 79). Navaja, da je metadiskurz lahko usmerjen v tri

različne ciljne točke oz. tri različne metaravni: sporočilo, naslovnika in tvorca. Temu

ustrezajo tri različne funkcije: usmerjenost v sporočilo, usmerjenost v naslovnika,

usmerjenost v tvorca. Metadiskurz v instituciji (parlamentu) opazuje kot vrsto

retorično strukturiranih komunikacijskih in interakcijskih strategij, ki jih govorec

uporabi, da označi, poudari, ublaži, prekliče posamezne dele diskurza in njihovo

različno relevantnost za različne naslovnike in/ali občinstvo. Metadiskurzne izjave se

lahko pojavijo poleg diskurzne enote, pred njo, za njo ali med diskurznima enotama

– dodani metadiskurz – ali pa med dvema deloma iste diskurzne enote – vstavljeni

1

Kaj pomenijo tri enotnosti? Sto enotnosti bi vam lahko ponudil, pa bi bile še vedno samo ena. /…/ Pesnik

in občinstvo morajo čutiti to enotnost, ne pa je klasificirati. (Cit. po Zupančič 1972.)

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

metadiskurz. Metadiskurz vidi torej kot neke vrste komentar k diskurzu, ki poteka

hkrati s taistim diskurzom, ki ga komentira, in je umeščen vanj. Metadiskurzne

izjave lahko imajo več različnih funkcij hkrati in jih ni vedno enostavno ločiti od

diskurza.

Na soroden, čeprav drugačen način je koncept metadiskurza predstavljen v (Heisler

idr. 2003), ki analizirajo metadiskurz v korpusu sociolingvističnih intervjujev. Avtorji

govorijo predvsem o metadiskurznih komentarjih, ki delujejo na treh različnih ravneh:

interakcijski, besedilni in emotivni. Na interakcijski ravni skušajo metadiskurzni

komentarji pritegniti pozornost naslovnika in opozoriti na pomembnost določene

izjave, ne da bi jo hkrati kakor koli vrednotili. Tovrstni komentarji so npr. naj povem,

me razumete ... Na besedilni ravni skušajo metadiskurzni komentarji opozoriti

naslovnika na razmerje, ki ga želi tvorec vzpostaviti med ciljno izjavo in drugimi deli

besedila. Takšni so na primer komentarji to ti pravim zato, ker ..., lahko torej rečemo

ipd. Emotivni metadiskurzni komentarji skušajo usmeriti pozornost naslovnika k

določeni izjavi tako, da jo vrednotijo, jo na primer označijo z negativno emocijo.

Takšni so na primer komentarji žal mi je, da moram to reči ali zlobno je reči ipd.

Predmet raziskave, predstavljene v (Heisler idr. 2003), so emotivni metadiskurzni

komentarji. Vprimerjavi z Illie (2003) Heisler idr. (2003) kot metadiskurzne označijo

predvsem komentarje, ki so usmerjeni v besedilo, ne pa tudi tistih, ki so usmerjeni

v naslovnika ali tvorca.

Illie (2003) in Heisler idr. (2003) predstavijo precej drugačna izhodišča metadiskurza,

kot smo jih opisali v prejšnjem poglavju. Ne temeljijo več na razlikovanju propozicije

in metadiskurza, pač pa predvsem na konceptu refleksivnosti (Illie 2003) oz.

samorefleksivnosti (Heisler idr. 2003).

Pregled razprav o metadiskurzu kaže, da gre za ploden koncept, ki spodbuja različne

interpretacije in s tem odpira nove poglede na dogajanja in procese v diskurzu. V tem

poglavju skušam postaviti izhodišča za še en vidik metadiskurza – metadiskurz je

(tudi) upravljanje pogovora in s tem diskurza. Na različne vidike pomembno vpliva

gradivo, ki ga vzamemo za analizo. Pisni, zlasti pisni znanstveni in strokovni diskurz

običajno predstavljajo obsežna, kompleksno sestavljena in zahtevna besedila, pri

katerih opremljenost s kazalci po besedilu in komentarji olajša interpretacijo, zato

jih avtorji pogosto uporabljajo in postanemo pri analizi pozorni nanje. Povsem

drugače je v telefonskih pogovorih, ki jih vzamem za gradivo v tej raziskavi: tak

pogovor sooblikujeta dve osebi, ki si nenehno izmenjujeta vlogo tvorca in naslovnika

(zato se morata usklajevati glede vsebine, menjavanja vlog, poteka pogovora ...),

komunikacija poteka prek govornega prenosnika (pri katerem ima pomembno vlogo

sporočila tudi prozodija), tvorjenje in interpretacija sta časovno omejena na zelo

kratek čas v trenutku komunikacije (zato besedila nikakor niso tako kompleksna

in zahtevna kot v pisnem akademskem diskurzu), naknadna interpretacija je, razen

izjemoma, mogoča samo po ne preveč zanesljivem spominu ... V zgoraj citiranih

2

N. d., str. 410.

8

Darinka Verdonik

raziskavah predstavijo drugačne vidike metadiskurza prav avtorji, ki analizirajo

govorjeni diskurz (Illie 2003; Heisler idr. 2003); zelo verjetno tudi zaradi razlik v

gradivu, ki je predmet analize.

Kot ugotavljam v prvem poglavju, temelji koncept metadiskurza predvsem na

razlikovanju med propozicijo in metadiskurzom, ki pa ni vedno uspešno, če pri

tem propozicijo definiramo na podlagi (ne)resničnostega pogoja. Hyland (2005:

38) ponudi drugačno osnovo: propozicije so stvari, ki so del sveta, metadiskurz so

stvari, ki so del diskurza. Toda tudi diskurz, pa čeprav diskurz, ki poteka v sedanjem

trenutku in še ni zaključen, je del sveta in ga ne moremo opazovati povsem izolirano.

Sveta pri tem ne razumem samo kot materialni svet, ampak tudi kot družbeni in

mentalni svet. Prav tako na svet ne gledam kot na nekaj objektivnega, stalnega in

nespremenljivega, ampak se razlikuje od posameznika do posameznika in se hkrati

pri vsakem posamezniku nenehno spreminja. S tega stališča torej pridejo v diskurzu

v stik bolj ali manj različni svetovi posameznikov, pri čemer se znanja, izkušnje,

informacije, stanja, lastnosti ... pretakajo med njimi. Del sveta vsakega posameznika

so tudi pretekli diskurzi in seveda tudi trenutni, v sedanjem trenutku potekajoč/-i

diskurz/-i. Zmožnost jezika in diskurza, da govori sam o sebi, je tako pričakovana –

presenečeni bi bili, če o jeziku in preteklem diskurzu oz. delih diskurzov (tudi tistih,

ki potekajo ta trenutek) ne bi mogli govoriti. Pač pa je s tega zornega kota zanimivo,

kako tvorci in naslovniki v diskurzu obvladujejo časovno dimenzijo: sedanji

trenutek je izmuzljiv, če smo zelo natančni, se morajo tvorci in naslovniki nenehno

orientirati po (trenutno potekajočem) diskurzu nazaj in naprej. Tega izhodišča v

pregledanih razpravah o metadiskurzu ne zasledim eksplicitno izpostavljenega. Pač

pa Illie (2003) in delno tudi Heisler idr. (2003) opozorijo, da se morajo govorci poleg

tega orientirati tudi med različnimi ravnmi diskurza. Oboje, orientacija po časovni

dimenziji in med ravnmi diskurza, nudi izredno zanimiva izhodišča za nadaljnje

raziskave.

Vendar želim v tej razpravi kot metadiskurzno izpostaviti še neko drugo funkcijo

– upravljanje pogovora. Pri tem izhajam iz rezultatov raziskave diskurznih

označevalcev (Verdonik 2006a) in popravljanj (Verdonik 2006b). Diskurzne

označevalce v (Verdonik 2006a) določim kot vrsto izrazov, ki v nekaterih rabah

nič ali skoraj nič ne prispevajo k propozicijski vsebini. V zaključku (Verdonik

2006a) definiram štiri pragmatične vloge diskurznih označevalcev: povezovalnost,

vzpostavljanje in vzdrževanje stika med sogovorniki, izražanje odnosa do vsebine

ter organiziranje poteka diskurza. Če sledimo tistim interpretacijam metadiskurza,

ki temeljijo na ločevanju propozicije in metadiskurza, so diskurzni označevalci v

vseh teh vlogah metadiskurzna sredstva, v vlogah povezovanja in organiziranja

poteka diskurza funkcionirajo kot besedilni metadiskurz, v vlogah vzpostavljanja

in vzdrževanja stika med sogovorniki ter izražanja odnosa do vsebine pa kot

medosebni metadiskurz. Toda samo vloga organiziranja poteka diskurza pomeni

upravljanje diskurza, kot ga razumem tukaj (glej naslednji odstavek). V (Verdonik

2006b) analiziram samopopravljanja v pogovoru in ugotavljam, da so neke vrste

metadiskurzna funkcija (upravljanje), ki je v razmerju z osrednjim sporočilom (lahko

bi rekli tudi predstavnim pomenom) in interakcijo (kar lahko poimenujemo tudi

medosebna, socialna funkcija) – razlaga, ki jo utemeljujejo Allwood idr. (1990).

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

Upravljanje pogovora (angl. conversation management ali conversational

management) ter nadpomenka upravljanje diskurza (angl. discourse management)

po mojem vedenju do zdaj še nista bila posebej izpostavljena kot metadiskurzna

funkcija. V slovenskem prostoru sta to bolj ali manj nova pojma, v angleščini pa

precej široko uporabljana. Rabita se na primer v jezikovnih tehnologijah pri razvoju

aplikacij za komunikacijo človeka s strojem, v medicini na primer pri terapijah

oseb, ki trpijo za afazijo, pri komunikacijah v menedžmentu, v diskurznih študijah,

ki preučujejo mehanizme in strategije kontrole nad posameznimi družbenimi

skupinami, seveda pa tudi v pragmatičnem jezikoslovju pri preučevanju jezikovnih

sredstev za upravljanje diskurza/pogovora. V kontekstu pragmatičnega jezikoslovja

uporabljam termin upravljanje pogovora tudi tukaj. V tematski številki Journal of

Pragmatics urednik (Mey 2006) upravljanje diskurza označi kot načine, ki jih imajo

govorci in pisci na voljo, da organizirajo in upravljajo svoj diskurz in diskurz drugih.

V tej razpravi upravljanje pogovora razumem kot načine, kako se sogovorniki

dogovarjajo o poteku diskurza oz. upravljajo potek diskurza. Pri tem opazujem te

procese na treh strukturnih ravneh pogovora: na ravni tem, vlog in izjav. (Več o

tovrstni delitvi strukture pogovora glej (Verdonik 2006c).) V pogovoru govorci

določajo teme pogovora, se o njih dogovarjajo in signalizirajo prehode med temami;

dogovarjajo se o menjavanju vlog in signalizirajo primerna mesta za menjavo;

razkrivajo proces tvorjenja izjave in posegajo vanj. Osredotočim se torej samo

na upravljanje pogovora, ki ga izvajajo aktivni udeleženci istega pogovora. Tudi

tovrstno upravljanje je mogoče razumeti kot pogovor o pogovoru, kot metapogovor

oz. metadiskurz, in to v zelo ozkem pomenu.

Kot gradivo za analizo sem uporabila govorni korpus Turdis-1, ki vključuje

30 telefonskih pogovorov v turizmu in je bil spomladi 2004 posnet na Fakulteti

za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Polovica

pogovorov je s turističnimi delavci v turističnih agencijah Kompas, Sonček,

Neckermann Reisen in Aritours, četrtina s hotelskima recepcijama hotelov Habakuk

in Piramida ter četrtina z informatorkami v turistični pisarni MATIC. Posneto gradivo

je transkribirano z orodjem Transcriber. Pogovori so prepisani in segmentirani po

načelih, ki deloma sledijo priporočilom EAGLES in nekaterim načelom prepisovanja

govornih baz tipa Broadcast News (prim. Žgank idr. 2004). Celotna dolžina posnetih

pogovorov v Turdis-1 je 106 minut, korpus obsega 15.163 besed, 2735 različnih

besed, 2386 izjav, povprečna dolžina pogovora je 3,5 minute.

Metoda temelji na kvalitativni analizi gradiva. Na podlagi zgoraj definiranih

teoretičnih izhodišč upravljanja pogovora najprej ločim tri strukturne ravni pogovora:

teme, vloge in izjave. Nato natančno definiram, kaj pomeni upravljanje posamezne

od teh ravni. Zatem skušam določiti vrste diskurznih sredstev, s katerimi si govorci

pomagajo, da opravljajo funkcijo upravljanja, kot sem jo definirala. Rezultate analize

predstavljam v nadaljevanju. Kvantitativne analize teh sredstev, ki je bila sprva

tudi nameravana, ne vključim, saj se pokaže, da so preveč raznovrstna: vključiti bi

bilo treba semantično, sintaktično, besedno, prozodično in še kakšno označevanje

gradiva, kar predstavlja izredno kompleksno nalogo.

10

Darinka Verdonik

Upravljanje tem pogovora se nanaša na načine, kako tvorec signalizira, kaj bo

(naslednja) tema pogovora, kako sogovornik signalizira, ali se strinja oz. ne strinja

z napovedano temo, ter kako se sogovornika dogovarjata o prehodih med različnimi

temami in o zaključku pogovora.

Konverzacijska analiza pogovor razdeli na sekcije: uvod, jedro, zaključek, jedro

pa še naprej na posamezne teme oz. tematske sklope. Kot opozarja Levinson

(1983: 314-315) in kot hitro ugotovimo iz analize avtentičnega gradiva, nikakor

ni neproblematično, kako določati, kdaj sogovornika nehata govoriti o eni temi in

začneta drugo, niti ni vedno povsem nedvoumno, kaj šteje za temo. Na primer v

pogovoru TAso16 v korpusu Turdis-1 klicateljica napove temo takole: mela bi nekaj

inclusive ponudbe. V nadaljevanju tega pogovora je nato precej izmenjav vlog, ki se

vse nanašajo na tovrstne ponudbe, toda mogoče jih je razdeliti na podteme: pravi all

inclusive v južni Dalmaciji, najboljši all inclusive, ki obstaja v južni Dalmaciji, ta

podtema se lahko dalje deli na teme o hotelu Faraon v Trpanju, Osminah v Slanem,

Epidaurusu v Cavtatu, Bonaci na Braču, potem sledi podtema o največjih problemih

hrvaških all inclusivov. Zatem klicateljica uvede novo temo o cenah navedenih all

inclusivov v glavni sezoni. Tudi ta tema traja kar nekaj izmenjav in ponovno bi jo

lahko delili na posamezne podteme, podobno kot prejšnjo temo, še dodatno pa se

prepleta s temo o klimah v obravnavanih hotelih, ko sogovornici ugotavljata, ali

hotel ima klimo ali ne in ali je to vključeno v ceno.

V analiziranih pogovorih je večinoma klicatelj tisti, ki mu po družbeni vlogi

pripada privilegij, da izbira in določa teme pogovora in mesto zaključka pogovora,

in sicer v tovrstnih pogovorih klicatelj postavi vprašanje oz. kako drugače pozove

turističnega delavca, naj mu zagotovi informacije o temi, ki ga zanima. Za večje

prehode med temami so v korpusu Turdis-1 tipične izjave, ki so lahko uvedene z

diskurznimi označevalci zdaj, eee, v redu, ja (zdaj), aha (zdaj) itd. ali izrazi potem,

pol, v bistvu ipd., sledi eksplicitno izražena vrsta govornega dejanja z glagoli oz.

glagolskimi zvezami, kot so zanimati, povedati, vprašati, pozanimati, rabiti, imeti

(eno) vprašanje ..., v drugem delu izjave ali tudi v naslednji izjavi/naslednjih izjavah

pa je skozi propozicijsko vsebino podana tema. Primeri izjav, ki uvajajo teme:

nekaj povejte | plačilni pogoji pri vaši agenciji so pa kakšni. Prehodi v zaključek

pogovora, ki so zelo delikatni, so nakazani z določenimi diskurznimi označevalci

(značilni so dobro/v redu/okej/prav) in govornim dejanjem zahvaljevanja. Na nižjem

nivoju lahko potek tematskih sklopov in razvijanje vsebine pogovora razlagamo

tudi s konceptom bližnjih parov. Do neke mere nakazuje prehode med temami tudi

prozodija, zlasti premori (ob prehodih) in intonacija.

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

Kadar se sogovornika ne strinjata glede poteka tem pogovora, poteka pogajanje

prav tako prek propozicijske vsebine, govornih dejanj in nekaterih diskurznih

označevalcev in drugih izrazov, pa tudi s tekmovalnim prevzemanjem vloge.

Sogovornik se v teh primerih običajno ne odzove s pričakovanim drugim delom

bližnjega para. Na primer v pogovoru TAko40 klicatelj želi dobiti informacije o

aranžmajih za olimpijske igre v Atenah in začne jedrni del pogovora z: mene zanima

kašen tedenski aranžma al pa kej podobnega. Turistični delavec nima časa in skuša

hitro končati pogovor, njegov odgovor je zelo skop in namesto pričakovane daljše

razlage postavi vprašanje: mamo kaj vam lahko pošljem program. Klicatelj vztraja

v nadaljnji razlagi, kaj ga zanima, da bi vseeno dobil obširnejšo razlago. Uvede jo

z diskurznimi označevalci in protivno vezalnim pa: eee ja pa mmm mene zanima

bel eee prenočišče nižji cenovni razred pa ... Turistični delavec prekine klicatelja

sredi izjave in mu predlaga/ga prepričuje, da bi mu poslal program in naj za dodatno

razlago pokliče drugič: jaz vam bom vse poslala če bo pa kaj od tega še za vprašanje

pa boste poklical ne?. Itd.

Upravljanje menjavanja vlog se nanaša predvsem na dogovarjanje sogovornikov,

kdo bo prevzel naslednjo vlogo in kdaj (na katerem mestu). Gre torej za izrazito

medosebno, družbeno naravnano funkcijo.

Tudi z menjavanjem vlog se ukvarja predvsem konverzacijska analiza. Sacks,

Schegloff, Jefferson (1974) razlagajo, da sogovorniki ne čakajo, da bo govorec

dokončal svojo vlogo, saj je vedno mogoče še kaj dodati, pač pa so pozorni na

točke v govoru, kjer je mogoče prevzeti vlogo. Te točke so lahko konec sintaktičnih

enot (stavek, poved, besedna zveza itd.), ki so hkrati prozodično označene. Kdo

bo naslednji govorec, lahko izbere trenutni govorec, lahko pa se naslednji govorec

izbere sam, kar mu omogoča hitrejši začetek.

Vanaliziranem gradivu v tej raziskavi žal ne moremo opazovati, kako se sogovorniki

dogovorijo, kdo bo naslednji govorec, saj sta sogovornika vedno samo dva. Zato

pa lahko opazujemo diskurzna sredstva, prek katerih se sogovornika dogovarjata o

mestu za prevzem vloge.

V korpusu Turdis-1 so nekatere vloge, praviloma vloge turističnega delavca, dolge

tudi prek 20 izjav, klicatelj vmes samo občasno izreka oporne signale. Gre za

primere, ko turistični delavec natančno razlaga določeno ponudbo agencije, po kateri

klicatelj povprašuje. Menjavanje vlog se torej med drugim pomembno ravna po

vsebini: dokler govorec posreduje vsebino, ki je za sogovornika zanimiva in ustreza

predhodno izraženemu zanimanju sogovornika, sogovornik ne prevzame vloge

(seveda obstajajo izjeme, če npr. želi sogovornik o kaki podrobnosti iz govorčevih

izjav natančnejše pojasnilo).

3

Prim. prilogo na koncu razprave, v kateri so navedena značilna mesta, ko junaki in junakinje Miss Jenny

Love izpovedujejo svoja silovita čustva.

12

Darinka Verdonik

Kot ugotavlja konverzacijska analiza, je potencialno mesto za prevzem vloge

zaključena sintaktična struktura, v analiziranem gradivu je to pogosto izjava – enota

govora s sporočilno vlogo, ki je zamejena s premori v govoru istega govorca in

označena z intonacijo.

Na (ne)primerna mesta za menjavo vloge lahko kaže tudi prozodija: govorec lahko

z intonacijo signalizira, kje je ali ni primerno mesto za menjavo vloge, premori so

pogosto signal primernega mesta za menjavo vloge, podaljšan fonem pa nasprotno

signalizira, da govorec še ne želi predati vloge sogovorniku.

Kot ugotavljam v (Verdonik 2006a), so nekateri diskurzni označevalci pomembno

sredstvo pri upravljanju menjavanja vlog: ne?, ja?, dobro?, v redu? itd. signalizirajo,

da želi govorec predati vlogo, eee signalizira, da govorec ne želi predati vloge,

sogovornik pa zlasti z eee ali no idr. signalizira govorcu, da bi želel prevzeti vlogo.

K tem izrazom je treba dodati še nekatere druge, npr. prosim ali izvolite signalizirata,

da bo govorec predal vlogo sogovorniku.

K upravljanju menjavanja vlog pa je treba prišteti tudi možnost prekinitve začete

izjave, če sogovornik nakaže, da bi rad prevzel vlogo, oziroma še pogosteje ko pride

do hkratnega govora – takrat običajno vsaj eden od govorcev, če ne oba, prekine

začeto izjavo.

Upravljanje tvorjenja izjav se nanaša na načine, kako govorec razkriva proces

tvorjenja izjave, in načine, kako sogovornik posega v proces tvorjenja pri govorcu.

V pogovoru je proces tvorjenja časovno zelo omejen in govorec pogosto uporablja

različne mehanizme, da premaguje to omejenost, ob tem pa razkriva proces tvorjenja

izjave. Medtem ko je upravljanje menjavanja vlog izrazito družbeno naravnana

funkcija, je torej upravljanje tvorjenja izjav usmerjeno predvsem v kognitivne

procese.

Pogosto sredstvo, prek katerega je proces tvorjenja morda najbolje razviden,

je samopopravljanje (prim. Verdonik 2006b). Samopopravljanje je retrogradna

struktura, pri kateri je govor znotraj iste izjave prekinjen in sledi premik po

sintagmatski osi nazaj, da se besedilo uskladi s spremenjeno strategijo, da se popravi

napaka ali težave pri izrekanju.

Proces tvorjenja se razkriva tudi ob izrazih, kot so bom rekla, da rečem, ne vem

ipd., ki kažejo, da govorec išče primeren izraz. Prav tako lahko sem prištejemo

nekatere diskurzne označevalce, zlasti mislim (glej Verdonik 2006c) je značilen kot

samokorekturno sredstvo.

Izrazi, kot so čakajte, samo sekundo, samo trenutek, samo malo, samo majčkeno ipd.,

opozorijo sogovornika, da potrebuje govorec nekaj časa, preden nadaljuje vlogo.

Podobno lahko pridobiva govorec čas za tvorjenje z diskurznimi označevalci, kot je

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

eee, pa tudi tistimi, ki se rabijo večinoma na začetku izjave (ja, mhm, aha, no, glejte,

zdaj ...), s ponavljanjem ter s prozodičnimi sredstvi: premori, podaljšanimi fonemi,

lahko tudi z intonacijo. S tem govorec signalizira, da proces tvorjenja poteka, ne

določi pa tega procesa natančneje.

V proces tvorjenja izjave govorca se – sicer redko – lahko vključi sogovornik.

Najpogosteje tako, da pomaga dokončati izjavo: k upravljanju tvorjenja izjave lahko

štejemo predvsem primere, ko sogovornik pomaga končati izjavo, ker se govorec

ne spomni ustreznega izraza. Schegloff, Jefferson, Sacks (1977) pa opozarjajo, da

lahko sogovornik sproži tudi popravljanje – tj. sogovornik opozori govorca, da je pri

tvorjenju naredil napako. V korpusu Turdis-1 ne zasledim takega primera.

Namen tega prispevka je bil opozoriti na nov vidik metadiskurza, ki je viden zlasti

v pogovorih in ga imenujem upravljanje pogovora/diskurza. Definirati skušam

vrste diskurznih sredstev, prek katerih govorci v analiziranem gradivu upravljajo

pogovor, da bi lahko opazovala načine, kako se ta metadiskurzna funkcija realizira.

Izkaže se, da sredstva v funkciji upravljanja pogovora skorajda ne bi mogla biti

bolj raznovrstna, hkrati pa lahko za veliko teh sredstev (prozodija, govorna dejanja,

propozicijska vsebina ...) rečemo, da ne opravljajo samo ali predvsem metadiskurzne

funkcije upravljanja pogovora. Vsaj za ta primer lahko tako trdimo, da so razmerja

med diskurznimi sredstvi in funkcijami, ki jih opravljajo, izredno kompleksna. Ker

ne moremo reči, da so nekatera diskurzna sredstva samo metadiskurzna, sredstev,

prek katerih se izvaja upravljanje pogovora, ne popisujem detajlno. Če bi želeli

tak »spisek«, bi morali razprave o diskurznih funkcijah kombinirati z obratno

zasnovanimi raziskavami, ki bi izhajale iz diskurznih sredstev in analizirale vse

diskurzne funkcije, ki jih lahko opravljajo (kot sem jo na primer za diskurzne

označevalce predstavila v (Verdonik 2006a)).

Našteti procesi upravljanja pogovora temeljijo na analiziranem gradivu in so

lahko izhodišče za širšo diskusijo. Razmisliti je treba, ali je mogoče šteti še kake

druge procese k upravljanju pogovora, npr. upravljanje interpretacije, upravljanje

medosebnih odnosov, upravljanje vsebine ... Naj na kratko utemeljim, zakaj jih

v tej razpravi izključim iz upravljanja pogovora. Interpretacija je introvertirana

dejavnost, rezultat procesa interpretacije lahko samo posredno in za nazaj razberemo

iz besedila (npr. iz odgovora lahko sklepamo, kako je sogovornik interpretiral neko

izjavo), sam proces interpretacije pa večinoma poteka brez jezikovnega izražanja.

Tvorjenje izjave v pogovoru pa se nasprotno neposredno manifestira kot besedilo,

in to takoj, tako rekoč simultano s procesom tvorjenja, zato se vsaj na nekaterih

mestih skozi besedilo razkrije tudi sam proces. Upravljanje medosebnih odnosov

močno prestopa okvire organiziranja poteka diskurza kot metadiskurzne funkcije,

saj gre za širšo družbeno dimenzijo in aktivnost, ki presega meje enega samega

diskurza. Upravljanje vsebine pogovora pa je lahko dokaj nejasen in težaven pojem,

saj ni nedvoumno, kaj pri tem razumemo kot vsebino, poleg tega bi se prepletal z

upravljanjem tem pogovora. Ker se v tej razpravi naslonim na strukturo pogovora,

kot je definirana v konverzacijski analizi in po njej tudi v mojih dosedanjih delih, bi s

14

Darinka Verdonik

tem vključila drugo in drugačno diskurzno raven, kar bi vneslo zmedo v predstavljeno

razdelitev upravljanja pogovora. Brez dvoma pa ostaja vse našteto zanimiv predmet

nadaljnjih raziskav.

1) Abdi, R., 2002: Interpersonal metadiscourse: an indicator of interaction and identity.

Discourse Studies 4/2. 139-145.

2) Allwood, J., J. Nivre, E. Ahlsen, 1990: Speech management: On the non-written life

of speech. Nordic Journal of Linguistics 13/1.

3) Crismore, A., R. Farnsworth, 1990: Metadiscourse in popular and professional science

discourse. Nash, W. (ur.): The writing scholar: Studies in academic discourse.

Newbury Park, CA: Sage. 118-136.

4)

5) Dahl, T., 2004: Textual metadiscourse in research articles: a marker of national culture

or of academic discipline? Journal of Pragmatics 36. 1807-1825.

6)

7) Fuertes-Olivera, P.A., M. Velasco-Sacristan, A. Arribas Bano, E. Samaniego-

Fernandez, 2002: Persuasion and advertising English: Metadiscourse in slogans and

headlines. Journal of Pragmatics 33. 1291-1307.

8)

9) Gorjanc, V., 1998: Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična

revija XLVI/4. 367−388.

10)

11) Halliday, M. A. K., 1994: An Introduction to Functional Grammar. Second Edition.

London, London, New York, Sydney, Auckland: Arnold.

12)

13) Heisler, T., D. Vincent, A. Bergeron, 2003: Evaluative metadiscoursive comments

and face-work in conversational discourse. Journal of Pragmatics 35. 1613-1631.

14)

15) Hyland, Ken, 1998: Persuasion and context: The pragmatics of academic

metadiscourse. Journal of Pragmatics 30. 437-455.

16)

17) Hyland, Ken, 1999: Talking to students: metadiscourse in introductory coursebooks.

English for Specific Purposes 18/1. 3-26.

18)

19) Hyland, Ken, 2000: Disciplinary Discourses. Harlow: Longman.

20)

21) Hyland, Ken, 2005: Metadiscourse: Exploring Interaction in Writting. London,

New York: Continuum.

22)

23) Ifantidou, Elly, 2005: The semantics and pragmatics of metadiscourse. Journal of

Pragmatics 37/9. 1325-1353.

24)

25) Illie, Cornelia, 2003: Discourse and metadiscourse in parliamentary debates.

Journal of Language and Politics 2/1. 71-92.

26)

27) Jakobson, Roman, 1996: Lingvistika in poetika. V: Lingvistični in drugi spisi.

Ljubljana: ISH. 147-190.

Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija

28)

29) Kalin Golob, M., 2000: Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem

dnevniku. Slavistična revija 48/1. 1-26.

30)

31) Kranjc, S., 1999: Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete.

32)

33) Le, E., 2003: Active participation within written argumentation: metadiscourse and

editorialist’s authority. Journal of Pragmatics 36/4. 687-714.

34)

35) Levinson, Stephen, 1983: Pragmatics. Cambridge University Press, Cambridge.

36)

37) Mauranen, Anna, 1993: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Finnish-English

economics texts. English for Specific Purposes 12/1. 3-22.

38)

39) Mey, J. L., 2006: Focus-on issue: The pragmatics of discourse management. Journal

of Pragmatics 38/4. 473-474.

40)

41) Pang, Kam-yiu S., 2005: “This is the linguist in me speaking”: Constructions to talk

about self talking. Functions of Language 12/1. 1-38.

42)

43) Pisanski, Agnes, 2001: Koncept metabesedilnih elementov v uporabnem

jezikoslovju. Vestnik 35/1-2. 283-292.

44)

45) Pisanski, Agnes, 2002: Analiza nekaterih metabesedilnih elementov v slovenskih

znanstvenih člankih v dveh časovnih obdobjih. Slavistična revija 50/2. 183-197.

46)

47) Pisanski Peterlin, Agnes, 2005a: Konvencije rabe metabesedilnih elementov.

Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za anglistiko in

amerikanistiko.

48)

49) Pisanski Peterlin, Agnes, 2005b: Text-organising metatext in research articles: an

English-Slovene contrastive analysis. English for Specific Purposes 24/3. 307-319.

50)

51) Sacks, H., E. Schegloff, G. Jefferson, 1974: A simplest systematics for the

organization of turn-taking for conversation. Language 50/4. 696-735.

52)

53) Schegloff, E., G. Jefferson, H. Sacks, 1977: The preference for self-correction in

the organization of repair in conversation. Language 53/2. 361-382.

54)

55) Schiffrin, D., 1980: Meta-talk: Organizational and evaluative brackets in discourse.

Sociological Inquiry: Language and Social Interaction 50. 199-236.

56)

57) Schlamberger Brezar, M., 1998: Vloga povezovalcev v diskurzu. V: Jezik za danes

in jutri. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 194-202.

58)

59) Smolej, Mojca, 2004: Členki kot besedilni povezovalci. Jezik in slovstvo 49/5. 45-

57.

60)

61) Vande Kopple, William J., 1997: Refining and applying views of metadiscourse.

Annual Meeting of the Conference on College Composition and Communication.

ZDA, Phoenix.

16

Darinka Verdonik

42) Verdonik, D., 2006a: Mhm, ja, no, dobro, glejte, eee ...: diskurzni označevalci v

telefonskih pogovorih. Jezik in slovstvo 51/2. 19-36.

44) Verdonik, D., 2006b: Popravljanja v spontano tvorjenih izjavah. Slavistična revija

54/2. 188-203.

45) Verdonik, D., 2006c: Analiza diskurza kot podpora sistemom strojnega simultanega

prevajanja govora. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

46) Verschueren, J., 2000. Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba /*cf.

47)

48) Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

49)

50) Žgank, A., T. Rotovnik, D. Verdonik, Z. Kačič, 2004: Baza Boradcast News za

slovenski jezik (BNSI) in sistem za razpoznavanje tekočega govora. Erjavec, T., J.

Gors (ur.): Informacijska družba IS’2004: Jezikovne tehnologije. 94-98.