V nasprotju z vami sem tako na spletu kot tudi v korpusih Fidaplus in Nova beseda našla prevladujočo rabo zveze "imetnik pravice". "Lastnik pravice" se rabi vsaj dva- do trikrat redkeje. Če pri tem upoštevamo še pomensko podstavo, da "pravico imamo" (in manj primerno, da "pravico lastimo"), lahko zaključimo, da je bolj ustrezna zveza "imetnik pravice".

Če imamo na koncu povedi d.o.o. ali itd., pišemo eno piko. V zvezi s tem namreč pravopis v paragrafu 260 pravi: "Dveh zaporednih pik (neskladnjeske in skladenjske) navadno ne pišemo/./" V primerih d.o.o. in itd. je pika, ki stoji za okrajšavo, neskladenjska, druga pika - za konec povedi - bi bila skladenjska. Kot rečeno, v praksi praviloma pišemo samo eno.
Pravilo, da se znak % v pomenu "odstotek" piše nestično, se v praksi pogosto krši, zlasti iz oblikovalskih razlogov. Osebno menim, da ima avtor besedila pravico, da kakšnega pravopisnega pravila tudi ne upošteva, zlasti če gre pri tem za zavestno odločitev, ne pa za rezultat slabšega znanja knjižne norme. Kaj so "velike" in kaj "majhne" pravopisne "napake", sicer ni nikjer definirano; če se že govori na ta način, gre pri tem za osebni občutek, kaj je bolj in kaj manj pomembno. Po mojem mnenju bi v primeru pisanja znaka % stično ali nestično obveljalo, da je to manj pomembno.

Kraševec kot pasmo bi brez dvoma pisali z malo začetnico. Z veliko, tako kot pravilno ugotavljate, lahko naslavljamo le prebivalce Krasa.
Če bi bilo bolj primerno kot kraševec kakšno drugo poimenovanje, je najbolj pristojna stroka, tj. kinologija. Slovenisti se ob tem ne oglašamo, izjemoma morda, če se po nepotrebnem prenašajo tuji slovnični vzorci. Pri uvljavljanju poimenovanj sicer ne moremo reči, da ima kakšna institucija ali oseba uradno pravico reči, kaj je "prav" in kaj "narobe". Kljub temu obstajajo v vsaki stroki institucije, pa tudi nekateri posamezniki, ki imajo višji položaj na družbeni lestvici, večjo avtoriteto oz. večji ugled na določenem področju in njihovo mnenje več šteje, tudi ko gre za vprašanja terminologije. Ključno pa je vedno to, da vsak nov poimenovalni predlog sprejmejo in uporabljajo tudi naslovniki, tisti, ki so aktivni na določenem področju. Zato vsaka nova beseda ali termin potrebuje čas, da se uveljavi, medtem ko staro poimenovanje izginja iz rabe. Lahko pa se tudi zgodi, da novo poimenovanje ne prepriča zainteresirane javnosti ali da se staro in novo poimenovanje uporabljata še naprej vzporedno. K temu, ali se bo uveljavilo poimenovanje kraševec ali kakšno drugo, boste tako s svojo presojo in odločitvijo delno prispevali tudi vi.

SSKJ zaradi svoje starosti ne beleži nekaterih sodobnejših izrazov, prav tako ob njegovi izdelavi še ni bil na voljo korpus, ki omogoča bolj zanesljiv nabor slovarskih gesel in njihovih opisov. Kljub temu da vtikanka še ni zabeležena v SSKJ, se lahko iz njene rabe v korpusih (Fidaplus, Nova beseda...) in ne nazadnje tudi v medmrežju prepričamo, da beseda je v rabi, in ker je po izvoru očitno domača in oblikoslovno primerna pomenu, ki ga nosi, lahko brez skrbi štejemo, da je njena raba v knjižnem jeziku povsem ustrezna.

Beseda Vrbljene je množinsko žensko ime, ki ga sklanjamo: Vrbljen, Vrbljenam, Vrbljene, Vrbljenah, Vrbljenami. V primerih, ki jih navajate, je beseda Vrbljene v vlogi osebka. Povedek v stavku (tj. glagolska oblika - so/je) se v številu (in spolu) ujema z osebkom. Ker smo prej ugotovili, da so Vrbljene množinska oblika, torej uporabimo tudi množinsko obliko za glagol, kar pomeni, da rečemo: "Vrbljene so vas", "Vrbljene so naselje".

Z veliko začetnico pišemo med drugim lastna imena, to so imena bitij, zemljepisna in stvarna imena. Brežice so zemljepisno naselbinsko ime, zato pišemo Brežice z veliko začetnico. Marijin je svojilni pridevnik iz osebnega imena Marija. Svojilne pridevnike s končnico -ov, -ev ali -in iz besed, pisanih z veliko, prav tako pišemo z veliko začetnico, zato je prav Marijinega.

Morda je lahko vprašljiv zapis besede "cerkev" z veliko ali malo začetnico. Arhitekturne stvaritve namreč spadajo med stvarna lastna imena in jih po pravopisu prav tako pišemo z veliko začetnico, npr. Sikstinska kapela, Festivalna dvorana... Vendar po drugem določilu pravopisa (paragraf 151) vrste objektov pišemo z malo začetnico, npr. frančiškanska cerkev, sodna palača... Predvidevam, da gre v vašem primeru za vrsto objetka, saj je cerkev Marijinega vnebovzetja po Sloveniji več, zato pišemo cerkev v tem primeru z malo začetnico.

V jezikovni praksi pa se poleg zapisa "cerkev Marijinega vnebovzetja" pojavlja tudi zapis "cerkev Marijinega Vnebovzetja", torej Vnebovzetje z veliko začetnico. Takšen zapis je manj nevtralen in slogovno zaznamovan, primeren - če že - samo za verska besedila. Vnebovzetje namreč lahko pišemo z veliko začetnico kot alegorično poosebitev (Slovenski pravopis, paragraf 49).

Osebno bi tako predlagala zapis: "V Brežicah je cerkev Marijinega vnebovzetja." kot najbolj nevtralnega in najširše sprejemljivega.

V podčrtanem stavku pred "niti" ne pišemo vejice.

Če želimo pisati vejice tako, kot določa slovenski pravopis, moramo skladenjsko analizirati poved: tj. prepoznati moramo stavke, določiti njihovo število, analizirati, ali so v podrednem ali prirednem razmerju oziroma ali gre za pristavek, polstavek, pastavek, izpostavek ali dostavek, znotraj stavka pa moramo prepoznati nestavčne neenakovredne dele v vezalnem, stopnjevalnem, protivnem, vzročnem, posledičnem ali pojasnjevalnem razmerju. Drugače povedano, postavljanje vejic v slovenskem praovpisu temelji na stavčni analizi, ki se je sicer v šoli učimo, a jo z leti vendarle tudi pozabimo.

V podčrtani povedi v vašem primeru imamo dva stavka v stopnjevalnem razmerju. Veznik "niti" (ki je pogosto dvodelen, v vašem primeru pa nastopa samo v drugem delu, čeprav bi lahko bilo tudi "Ni niti izbrano opremljena niti uporabna.") je značilen za stopnjevalno priredje, enako kot prav tako pogosto dvodelni veznik "ne - ne" (primer: Nisem ne tat ne ubijalec.). Stopnjevalno razmerje je priredno in pravopis v 318. paragrafu določa, da med povedmi v stopnjevalnem razmerju ne pišemo vejice.

Pasmo doberman pišemo v knjižni slovenščini z enim n. Če se torej želite z imenom navezovati na pasmo, ne na njenega stvaritelja, je bolje, da uporabite en n. Če bi pisali z dvema n, bi se dejansko navezovali na g. Dobermanna, obliko-skladenjsko pa bi bilo ime nekoliko neustrezno (potem bi dejansko morali reči Dobermannov klub Slovenije). Skratka, vsekakor priporočam en n, če bi želeli imeti ime Doberman klub Slovenije. Tuje prakse naj vas pri tem ne motijo, v različnih jezikih pač na različne načine sprejemajo in preoblikujejo lastna imena.

Kar se same obliko-skladenjske strukture tiče, je ime Doberman klub Slovenije sicer kalkiran skladenjski vzorec, prevzet iz angleščine, se pa zadnji čas v slovenščini še kar pogosto pojavlja, ker očitno nimamo druge podobno preproste skladenjske strukture z enako funkcijo. Prejšnje ime vašega kluba je bilo z vidika knjižnega jezika odlično - je pa seveda problem, če ugotavljate, da je zaradi dolžine nefunkcionalno. Poleg novega predloga je morda še ena možnost uporaba skrajšanega imena ob starem imenu.

Odločitev, kdaj je "in sicer" znak slabega sloga, je praviloma subjektivna, tako kot vsa slogovna vprašanja. Pri tem tudi ne gre več za vprašanje, ali je besedilo napisano v knjižnem jeziku: oba vaša primera sta s stališča knjižne norme ustrezna. Ostane nam torej predvsem osebna presoja, ali je besedilo jasno, razumljivo in nedvoumno, kar so nekako najbolj splošno sprejeta pravila dobrega sloga.

Če skušam s stališča pomenske jasnosti in razumljivosti analizirati primera, ki ju navajate, bi za prvega rekla, da "in sicer" uvaja pojasnjevanje, čeprav je že pred tem napovedano naštevanje (z besedico "naslednje"), tako da "in sicer" bralca prej zmede kot pomaga k večji razumljivosti. V drugem primeru bi bila nekoliko bolj zadržana glede vašega predloga, da bi z veznikom "to je" namesto "in sicer" misel izrazili enostavneje, saj za to ne najdem nobenega argumenta. Tako "in sicer" kot "to je" sta namreč veznika, ki lahko uvajata dodatno pojasnilo ? in v tem primeru gre za uvajanje pojasnjevalnega dela povedi. (Izjema so seveda primeri, ko "to je" ni rabljen v vezniški funkciji, ampak ima npr. skladenjsko vlogo zaimek + pomožni glagol (npr. "To je Tone.").)

Za pisanje vejice pred "in sicer" pa je pravopisno pravilo enostavno: vejico vedno pišemo. "In sicer" vedno uvaja samosvoje dodatno pojasnilo, ali v obliki pojasnjevalnega priredja ali kot nestavčni del povedi v pojasnjevalnem razmerju (npr. Najvišji je v Nemčiji, in sicer kar 53,3-odstoten.). Ne glede na to, ali uvaja stavčni ali nestavčni del povedi, po pravopisnih pravilih pišemo pred njim vejico.

Vejice v tem primeru ne pišemo, saj je celotna poved en sam stavek (torej enostavčna poved). Pravilno zapišemo takole:
Vse najboljše za tvoj 7. rojstni dan ti želijo sošolci in sošolke.

Razliko med dvema različnima oblikama pridevnikov, tipom "obvezen" in tipom "obvezni", v imenovalniku ednine moškega spola (in enako tudi v tožilniku, ko gre za neživost) pojasnjuje slovenska slovnica s kategorijo določnost/nedoločnost. Oblika "obvezen" je nedoločna, oblika "obvezni" pa določna. Teh dveh oblik ne ločijo vsi pridevniki (npr. slovenski, bukov itd. imajo samo eno obliko v imenovalniku ednine moškega spola), ampak samo lastnostni pridevniki.

Določno obliko, torej "obvezni vnos" v vašem primeru, uporabljamo po slovenski slovnici (Jože Toporišič: Slovenska slovnica, 2000, str. 328) v naslednjih primerih:

1. Kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika, npr.: Imamo dva mačka, eden je bel, drugi tigrast. Beli je najraje na blazini, tigrasti pa se cele dneve potepa.
2. Kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, pred katerim stoji, npr. pustni torek, stari oče, povodni mož...
3. Za kazalnimi zaimki (tj. "ta, tisti") in za "ves", npr. tisti prelepi kraj, ves ljubi dan...
4. Kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno, npr. znani umetnik, mladi mož...
5. Kadar pridevnik uporabljamo kot samostalnik, npr. obtoženi, dežurni...

Nedoločno obliko, torej "obvezen vnos" v vašem primeru, pa uporabljamo, kadar samostalnik za pridevnikom šele natančneje določamo in se po pridevniku sprašujemo z vprašalnico kakšen/-na/-o.

Ne glede na vse napisano v rabi pogosto tudi jezikoslovci težko nedvoumno določimo, ali je ustreznejša določna ali nedoločna oblika pridevnika, saj je to zelo pogojeno s širšim kontekstom. V vašem primeru bi recimo lahko mislili, da ločimo samo dve vrsti vnosov v obrazec: obvezne in neobvezne. V tem primeru bi pisali "obvezni vnos" in "neobvezni vnos". Po drugi strani pa bi npr. morda želeli naslovnika samo opozoriti, da pri nekem podatku pričakujemo, da ga bo vsekakor izpolnil, zato bi ga opozorili, da je lastnost tega vnosa, da je obvezen, in bi pisali "obvezen vnos". Skratka, pravilna oblika je odvisna tudi od tega, kaj ima tvorec besedila v mislih.

V odgovoru na vaše drugo vprašanje, ali pišemo "gradov" ali "Gradov", je manj dvoumnosti. Če z "Gradov programer" mislimo programerja, ki dela v podjetju "Grad", je "Gradov" svojilni pridevnik. Svojilne pridevnike, ki se končajo na -ov/-ev ali -in (npr. Vodnikov, Slovenčev, Julijin, Delov...), pa pišemo z veliko začetnico, če so ti izpeljani iz besed, pisanih z veliko začetnico. Pravilno je torej "Gradov programer".

Pike za zadnjim narekovajem v vašem primeru ne pišemo.
Vaše vprašanje sicer ureja pravopis v posebnem poglavju Ločila pri premem govoru v paragrafih 472 do 475, v zvezi s citiranjem pa je nekaj pojasnil tudi v poglavju o narekovaju v paragrafih 461 do 463.
Tukaj je še nekaj vzorcev knjižne rabe ločil pri premem govoru in citiranju:
1. Profesor je vprašal: "Kdo je izumil ladijski vijak?"
2. "Kdo je izumil ladijski vijak?" je vprašal profesor.
3. "Tega pa ne!" je vpil.
4. "Dež bo," je rekla.
5. "In kdo," je vprašal profesor, "je izumil ladijski vijak?"
6. Po Kidriču je Dalmatinova Biblija naš "prvi literarni vzorec trajne vrednosti".

Obe obliki sta ustrezni in v splošni rabi. Izrecno o tem govori paragraf 283 v pravopisu: Klicaj pišemo "3. za nagovori v pismih (vendar se namesto klicaja pogosteje rabi vejica)". Korpus Fidaplus sicer kaže obratno tendenco, zveza spoštovani + klicaj je v njem namreč rabljena približno dvakrat pogosteje (1522-krat) kot zveza spoštovani + vejica (787-krat), vendar moramo pri tem upoštevati, da je v Fidiplus večji del rab iz medijev (pisma bralcev ipd.), v zasebnih pismih in v e-pošti pa je lahko praksa tudi obratna oz. tudi drugačna.

Slovenski pravopis navaja rabo v zvezi alergija na kot zgled, zato tega ne smemo razumeti kot edini knjižni način rabe. Je pa ta zveza, alergija na, brez dvoma v slovenskih besedilih nasploh (od različnih revij in časopisov do nekaterih strokovnih besedil) najbolj pogosta, kot potrjuje Fidaplus. Rabo s predlogom za najdemo v Fidiplus približno petkrat redkeje.

Težko bi rekli, da en ali drugi predlog (na : za) sam po sebi semantično ni primeren za rabo v zvezi s samostalnikom alergija - mislim, da ali na ali za lahko rabimo na ta način. Vendar se uporabnikom jezika nasploh očitno zdi raba v zvezi alergija na bolj običajna. Če pa strokovni krogi utemeljujejo, da takšna raba pomensko ni ustrezna, jim lahko jezikoslovci le pritrdimo.

Vendar iz vašega vprašanja nisem razbrala, ali je zveza alergija za v stroki tudi utemeljena kot bolj ustrezna ali pa gre le za navado v strokovnih krogih ali celo samo v nekaterih strokovnih krogih. Zato bi predlagala, da - če morda še niste - strokovne kroge povprašate za njihovo razlago, zakaj je zveza alergija za ustrezna, alergija na pa ne. Če boste dobili odziv, bom zelo vesela, če ga boste delili tudi z nami in našimi bralci.

Vaše prvo in drugo vprašanje, ali pišemo dve piki na koncu povedi za okrajšavami tipa itn. in pri navajanju avtorjev, ureja pravopis v 260 paragrafu. Dveh zaporednih pik - pri tem je prva neskladenjska, označuje okrajšavo, in druga skladenjska, ker označuje konec povedi - v nobenem od navedenih primerih ne pišemo. Prav je torej itn. in Huntigton, Samuel P.

Pri vašem tretjem vprašanju, dolžini vezajev, moramo ločevati med vezajem in pomišljajem. Vezaj je kratka črtica, pomišljaj pa dolga črtica. Odgovore zato najdete v pravopisnih poglavjih o vezaju in pomišljaju. Prvi primer, politično-vojaški, je priredna zloženka. V zloženkah uporabljamo vezaj, torej kratko črtico (npr. črno-bel, poljsko-ruski, 100-odstoten itd.). Ta primer pa ni enak kot navajanje strani v pomenu od-do. Namesto predlogov od ... do namreč pišemo neskladenjski stični pomišljaj (npr. 18-20), torej dolgo črtico (pravopis paragraf 394). Nazadnje naj še opozorim, da kljub tem določilom npr. v časopisju in revijalnem tistku pogosto zasledimo, da uporabljajo vedno kratko črtico, tako za vezaj kot pomišljaj. Tudi sicer se zlasti v navedenem primeru, navajanju strani v literaturi, pogosto rabi kar vezaj (kratka črtica), ne glede na pravopisna določila.

Zaimek mora biti istega spola kot samostalnik, na katerega se zaimek pomensko nanaša. Ker lahko rečemo, da vozilo prevaža tovor, ne rečemo pa (vsaj ne običajno), da vozilo prevaža vrsto, je ustrezna predvsem raba moške oblike zaimka, torej:
... vrsta tovora, ki ga prevaža vozilo ...

Drugi primer je bolj dvoumen, rečemo lahko na oba načina: naložimo tovor, lahko pa tudi rečemo, da naložimo količino, tako da je pomensko ustrezno oboje, je pa različen pomenski poudarek:
... količina tovora, ki ga/jo lahko naložimo ...
Pomenska razlika v takih primerih se bolje vidi iz naslednjega primera:
... cena prevoza, ki jo lahko plača vlada ... - poudarek je na ceni;
... cena prevoza, ki ga lahko plača vlada ... - poudarek je na prevozu.

Le-ta je po pravopisu sklop kazalnega zaimka ta s členkom le. Če je členek le spredaj, pišemo tak sklop z vezajem (kratko črtico) in brez presledkov, torej na način le-ta. Enako pišemo vse ostale sklonske oblike (le-tega, le-temu, le-tem, le-ti itd.) in sklope z drugimi zaimki (npr. le-tu). Če pa je členek le dodan za zaimkom, pišemo tak sklop skupaj in brez vezaja, npr. tale, tegale, temule, tule ...

Ker opažam, da se vprašanja v tej rubriki praviloma nanašajo na tista področja slovenskega pravopisa in slovnice, ki so slabo dorečena, sem kar čakala, kdaj bo prispelo vprašanje na temo povratnega svojilnega zaimka. Sodeč po zapisu v slovnici: "povratni svojilni zaimek izraža svojino osebka" (str. 342), se zdi stvar več kot enostavna. Določimo osebek, in če svojilni zaimek izraža svojino tega osebka, uporabimo povratni svojilni zaimek svoj, sicer pa navadni svojilni zaimek (moj, tvoj, vaš, naš ...). To pravilo se zdi na prvi pogled zelo neproblematično, in če je osebek eksplicitno in nedvoumno izražen, res nimamo težav:
- Komisija bi morala svojo strokovno in vsebinsko utemeljeno odločitev posredovati vladi. Kdo bi moral posredovati? Komisija. Ali svojilni zaimek izraža svojino komisije? Da. Torej uporabimo povratni zaimek svoj.

Toda osebek je koncept, o katerem so v tujini pisali debele knjige, in ga ni vedno enostavno določiti. Avtorji ločujejo na primer psihološki osebek, tj. tisti, ki je tema sporočila, slovnični osebek, tj. tisti, ki je v razmerju z glagolom, in logični osebek, tj. tisti, ki opravlja dejanje. Od teh je koncept logičnega osebka sicer poznan tudi v slovenski slovnici, kljub temu pa o osebku v slovenščini v resnici ne vemo zares veliko (v Cobissu npr. pod ključno besedo osebek ne najdemo prav nobene jezikoslovne razprave o osebku v slovenščini), še manj pa o razmerju med osebkom in povratnim svojilnim zaimkom.

Tako vam lahko na vašo dilemo odgovorim samo to, kar sama opažam v jezikovni rabi, to pa so bolj drobci in predpostavke. Zelo tipičen se mi zdi naslednji primer:
- Našim strankam ponujamo celovito storitev. Določimo osebek, v šoli bi rekli, da je to mi. Ali svojilni zaimek našim izraža svojino osebka mi? Ne vemo zagotovo. Osebek tukaj ni nedvoumen in enoplasten. Kdo so mi? Je to podjetje, zaposleni v podjetju, vodstvo podjetja? Zelo podobni so vaši primeri:
- izboljšujemo svoje/naše storitve - Kdo izboljšuje storitve in čigave storitve? Zaposleni v podjetju izboljšujejo storitve podjetja? Zaposleni v podjetju izboljšujejo lastne storitve? Podjetje izboljšuje lastne storitve? Enak je vaš drugi primer:
- svojim/našim komitentom nudimo konkurenčne cene Razlage pa so zagotovo še številne in drugačne. Lahko si to razlagamo tudi pragmatično - osebek je v takih besedilih zagotovo namenoma kar se da nedoločen, in v tem duhu je navadni svojilni zaimek pragmatično primernejši kot povratni svojilni zaimek. Kakorkoli, zdi se, da uporabniki v takih primerih čutijo rabo navadnega svojilnega zaimka naš kot ustrezno.

Tretji primer, ki ga navajate, je nekoliko drugačen. Vključuje namreč trpno obliko, ki pomembno vpliva na osebek:
- želim vam, da bi vse svoje izkušnje in znanje, pridobljene na začetni stopnji svojega/vašega izobraževnja ... Če prestavimo to poved v tvorno obliko, dobimo:
- želim vam, da bi vse svoje izkušnje in znanje, ki ste jih pridobili na začetni stopnji svojega izobraževnja ... Logični osebek je torej vi, oseba, na katero se nanaša sporočilo. Toda zaradi trpne oblike je slovnični osebek izkušnje in znanje (ki so pridobljene). Svojilni zaimek tako izraža svojino logičnega, ne pa tudi slovničnega osebka. Tudi v takih primerih se zdi, da uporabniki čutijo rabo navadnega svojilnega zaimka kot ustrezno.

Pravopis navaja obe obliki, tako absorpcija kot apsorbcija. Obe obliki najdemo tudi v vsakdanji rabi: v Fidiplus je na primer apsorpcija sicer 3-krat pogostejša kot absorbcija, toda pojavljata se obe, tudi če omejimo iskanje na lektorirana besedila. Zakaj ena ali druga oblika? Predvidevam, da je razlog premena po zvenečnosti: c je nezveneč, torej tudi b pred njim vedno izgovarjamo nezveneče, kot p (ne glede na to, kako pišemo). če pišemo apsorpcija, prenesemo to premeno tudi v pisavo, če pišemo absorbcija, pa ostajamo zvesti besedotvorni podstavi.

Vse kaže, da ja, v Fidiplus sem našla 16 tovrstnih primerov. Druge besede za otroke iz vrtcev pa tudi nimamo.

Odgovor je namenoma, v ponazoritev razlage, deloma predstavljen v alinejah.

Na koncu alinej lahko stoji:
     - vejica (zelo pogosto),
     - podpičje,
     - pika oz. drugo končno ločilo (vprašaj, klicaj) ali
     - ni nobenega ločila:
          - ne vejice
          - ne podpičja
          - ne pike

1. Če uporabimo končno ločilo, tj. piko, vprašaj oz. klicaj, začnemo alinejo z veliko začetnico. Takšna raba je ustrezna, če je v alinejah ena ali več povedi.
2. Podpičje običajno uporabimo:
     - če so alineje daljše;
     - če alineje vsebujejo celotne povedi, pa nam je način zapisa s podpičjem ljubši
     kot način zapisa s piko;
     - včasih tudi, če alineje vsebujejo več kot eno poved. V takih primerih se lahko
     odločimo, da povedi znotraj alineje normalno ločimo s piko,
     čeprav se alineje končajo s podpičjem in začenjajo z malo začetnico;
     - lahko pa povedi znotraj alineje, zlasti v nezadnjih alinejah, ločimo tudi s podpičjem;      tak način je morda še ustreznejši.
3. Vejico lahko uporabimo:
     - če so alineje dolge največ eno poved,
     - predvsem pa, če v alinejah naštevamo zelo kratke enote, in
     - za in v predzadnji alineji ne pišemo vejice.
4. Tako rekoč vse oblike alinej, zlasti pa kratke, pri katerih uporabljamo vejico, lahko pišemo tudi brez ločila na koncu. V takih primerih alinejo praviloma začnemo z malo začetnico.

Na zelo podobno vprašanje, kot je vaše, sem že odgovarjala tule: http://www.lektoriranje.net/vprasanja1.html#3. Mislim, da boste tam našli precej pojasnil tudi zase. Dodam naj morda samo še to, da lahko skrajšano obliko občinski svet ali občina, tudi če se nanaša na točno določen občinski svet in občino, pišete z malo začetnico, z veliko začetnico pa samo, ko zapišete celotno uradno ime (tudi če je oboje v istem besedilu). Takšna raba je razširjena tudi v nekaterih sorodnih primerih, na primer vlada boste velikokrat videli pisano z malo začetnico, tudi ko je brez dvoma mišljena Vlada Republike Slovenije. Podobno velja še za upravo nekega podjetja, nadzorne svete, različna ministrstva in številne druge primere.

Beseda menedžment> in vse druge izpeljanke iz iste osnove (menedžer, menedžerski, menedžerstvo ...) so se začele širše uporabljati predvsem po letu 1991, prevzete pa so iz angleščine oziroma natančneje iz francoske besede menager (voditi, upravljati) prek angleščine. V slovenščini večino prevzetih besed domačimo pisno, takšno tedenco zagovarja slovenski pravopis, in kaže, da smo ji v mnogih primerih naklonjeni tudi uporabniki. SSKJ je starejšega datuma in v času njegovega nastajanja raba besede menedžment in drugih oblik še ni bila zelo razširjena, zato navaja citatno obliko management, čeprav pri obliki menedžer tudi SSKJ že beleži oba zapisa, citatnega in poslovenjenega, kot enkovredni ustreznici. Slovenski pravopis je novejšega datuma (2001) in v skladu z vodilom, da večino občnih besed pri nas domačimo (paragraf 164), navaja samo poslovenjene oblike menedžer, menedžment, menedžerski ... To tendenco pa potrjuje tudi korpus Fidaplus, ki najbolj uravnoteženo zajema različne zvrsti slovenskih besedil: če primerjamo število rab vseh oblik osnove manager* in osnove menedžer*, kažejo številke brez dvoma v prid rabe poslovenjenih oblik, tako da lahko pišete menedžment kot občno besedo brez pomislekov poslovenjeno. Če je citatna oblika management del lastnega imena, pa jo seveda ohranimo v taki obliki.

V vašem primeru pišemo poln, kar pomeni nasprotno od prazen. Beseda polen pa je množinska rodilniška oblika za poleno.

Beseda wellness ali njene izpeljanke niso zabeležene v nobenem od obstoječih slovarjev (pravopisni, SSKJ, besedišče, Veliki slovar tujk), zato si lahko pomagamo edino s korpusi. V referenčnem korpusu Fidaplus se wellness kot samostalnik in nesklonljivi pridevnik rabi 1425-krat. Izpeljanka wellneški, o kateri sprašujete, ni rabljena niti enkrat, prav tako ne v korpusu Nova beseda niti je ne najdemo v celotnem spletu. Pač pa zasledimo v Fidiplus šest rab oblike velneški, vse iz časnika Večer. V Novi besedi in na spletu teh oblik ne najdemo, tako da je mogoče, da je oblika velneški predlog Večerove lektorske službe.

Necitatno poimenovanje za wellness, ki se pojavlja v različnih virih, pa se navezuje na zvezo dobro počutje. Tako najdemo v Fidiplus npr. oaza za dobro počutje in zdravje, kompleks dobrega počutja, program za dobro počutje, center za dobro počutje, center za dobro počutje in lepoto itd. Tovrstna poimenovanja se širše pojavljajo tudi v korpusu Nova beseda in na spletu (256 zadetkov v Googlu, če iščemo zvezo center za dobro počutje). Tako lahko sklepamo, da je uporabnikom tovrstna raba bolj všečna kot poslovenjenje citatne besede, vendar je težje prilagodljiva za pridevniško rabo.

Glede vaše izpeljanke wellneški je bolj kot to, kaj meni stroka (kar ste kot slovenistka seveda tudi vi), pomembno, ali jo sprejmejo uporabniki - govorci slovenskega jezika. Nekatere poslovenjene besede ali predlagana slovenska poimenovanja uporabniki težje sprejmejo (razvpit tak primer je recimo zgoščenka), druge se jim zdijo bolj sprejemljive (uspešen primer je recimo bliskavica za fleš). Ker ima revija, za katero ste lektorirali, že v imenu wellness, je vsekakor priporočljivo, da se z uredniki pogovorite, katere oblike in poimenovanja uporabljajo in kateri vaši predlogi se jim zdijo sprejemljivi. Šele s časom pa bomo videli, katera poimenovanja se bodo uveljavila dolgoročno.

Tako kot sami ugotavljate, slovenski pravopis v primerih, kot so TV-spored, C-vitamin, b-razred, določa pisanje s stičnim vezajem (p. 496). To velja, če gre za podredno samostalniško zloženko ali za pridevniško izpeljanko iz take zloženke (C-vitaminski (p. 502)). če želimo pisati v obratnem zaporedju, torej vitamin C, razred b, pišemo po pravopisu brez vezaja in nestično (p. 496). Drugih načinov pisanja zloženk, če je ena sestavina kratica, pravopis ne predvideva. če želimo slediti pravilom slovenskega pravopisa, torej pišemo ISO-zabojniki (da je to podredna zloženka, se prepričamo tako, da se vprašamo kateri zabojniki? - ISO) in MRC-detekcija (katera detekcija?) ali pa zabojniki ISO, detekcija MRC.

Moje mnenje je, da je pisanje zloženk v slovenskem pravopisu nasploh za uporabnike neprijazno rešeno, saj le malokateri pisec, ki po izobrazbi ni jezikoslovec, ve, kako ločiti na primer podredne pridevniške zloženke, ki jih pišemo stično, od prirednih pridevniških zloženk, ki jih pišemo s stičnim vezajem, da niti ne omenjam posebnosti, ki se pojavljajo skoraj pri vsakem tipu zloženk. Tako se tudi zgoraj obravnavano pravilo v jezikovni rabi velikokrat ne upošteva in se piše na način ISO zabojniki oziroma se avtorji (ali lektorji) raje odločajo, da dajo kratico za samostalnik na način zabojniki ISO.

Po mojem mnenju ima avtor pravico, da se odloči pisati tako ali drugače, ob predpostavki, da se problema zaveda. Naloga lektorja pa je, da ga na to vsaj opozori, tudi če je mnenja, da je v nekem besedilu primernejši drugačen način pisanja, kot je določen s pravopisom.

Primorska je lastno zemljepisno ime za obalno-kraško, notranjsko-kraško in goriško geografsko področje Slovenije, zato je primerno, da pišemo Primorska v obeh primerih, ki ju navajate, z veliko začetnico. Ta beseda se ravna po istem vzorcu kot druga poimenovanja slovenskih pokrajin (Gorenjska, Štajerska, Dolenjska, Notranjska ...), in sicer se lahko rabijo oblike ženskega spola Primorska, Primorske, Primorski, Primorsko ..., kot v vaših primerih, ali oblike srednjega spola Primorsko, Primorskega, Primorskemu ... Če pa bi besedo primorska rabili kot vrstni pridevnik, npr. primorska pokrajina, pa seveda pišemo z malo začetnico, tako kot vse vrstne pridevnike, ki niso del lastnega imena. Ob tem naj še opozorim, da se za samo obalni del Primorske uporablja beseda Obala kot lastno ime.

Odprli ste zelo pogosto in pravopisno zelo slabo rešeno vprašanje. Vaš primer beremo kot Petrol, delniška družba, Brežice, zato bi skladno s pravopisnimi pravili pisali Petrol, d. d., Brežice. Takšen zapis ni posebej prijazen za oko in ne najbolj praktičen, tako da se v rabi izredno pogosto piše kar na način Petrol d.d. Pri tem se tudi presledek med d. d., ki ga določa pravopis, ne uporablja, predvsem iz oblikovalskih razlogov. Tak zapis navadno priporočam tudi sama. Če je dodan še kraj, moramo tudi ta pristavek ločiti z vejico, in to vejico navadno sama ohranjam. Moj predlog je torej Petrol d.d., Brežice, vendar še enkrat opozarjam, da to ni skladno s pravopisnimi pravili. Morda boste imeli pomislek, da če bi rekli samo Petrol Brežice, vmes ne bi bilo vejice. Vendar to, da je pred Brežice vrinjena zveza delniška družba, kaže, da v tem primeru Brežice ni desni neujemalni prilastek, ampak pristavek, enako kot delniška družba.

Moški obliki za uslužbenca, ki skrbi za nameščanje, razvrščanje delavcev, sta kadrovnik in kadrovik. V SSKJ je zabeležena samo oblika kadrovik, v pravopisnem slovarju iz leta 2001 pa tudi kadrovnik, v besedišču pa celo samo kadrovnik. Iz korpusov vidimo, da je v rabi pogostejša oblika kadrovik kot kadrovnik, uporabljata pa se obe. Po inačejski izpeljavi je ženska oblika za moško kadrovnik kadrovnica, za kadrovik pa kadrovica. V nobenem od naštetih slovarjev ženske oblike niso zabeležene. V korpusih slovenskega jezika je, prav nosprotno kot pri moških oblikah, pogosteje rabljeno kadrovnica kot kadrovica.

Geslo premier v SSKJ je dobesedno takšnole:
premier -a [-mier in -mjer, in -mjé -ja]
Podatki v oglatih oklepajih se v geslih SSKJ vedno nanašajo samo na izgovor, natančneje na posebnosti v izgovoru. Pišemo torej premier, premierja. To pa lahko izgovarjamo kot premiEr, premiEra, kot premjEr, premjEra, ali kot premje, premjeja (velika črka E pomeni široki e, mala črka e pa ozki e).

Pravopisni slovar pa pravi naslednje:
premier -ja [premjer in premjé -eja]
Tudi v pravopisnem slovarju je v oglatih oklepajih zapisan samo izgovor, kadar ta ni predvidljiv. Po pravopisu torej pišemo premier, premierja, izgovarjamo pa premjEr, premjErja ali premje, premjeja. Kar je enako kot po SSKJ, le da brez prve izgovorne variante.

K vašemu mnenju o kompliciranju slovničnih zakonitosti bi morda dodala samo mnenje, da jezikovna raba po eni strani kaže določene vzorce, iz katerih lahko sklepamo o zakonitostih, po drugi strani pa te vzorce brezskrbno podira, tako obstane slovničar pred težko nalogo najti ustrezno ravnovesje med zakonitostmi in izjemami.

Mislim, da gre tukaj predvsem za težavo, ki jo imamo lektorji zelo pogosto - namreč da lektoriramo tudi, ko ne lektoriramo. Nelektor in nejezikoslovec v tistem intervjuju ni opazil jezikovnih ali pravopisnih napak, pač pa ga je zanimala vsebina in je bil osredotočen na pomene. Tako je tudi prav, saj jezik ni namenjen samemu sebi, ampak temu, da z njim komuniciramo, posredujemo informacije, opravljamo dejanja... Estetska funkcija jezika je pri tem samo ena izmed funkcij in ni vedno v ospredju.

Res je, da je danes morda veliko besedil, ki ali zaradi hitrega postopka publiciranja ali česa drugega kažejo jezikovne nedoslednosti, lapsuse, površnost, slabo poznavanje knjižnega jezika... Vendar moramo vedeti, da je jezikovna raba vedno samo odraz duha časa in da v tem ni nič samo po sebi tragičnega. To lahko vidimo tudi povsem drugače - recimo čudovito je, da lahko skozi analizo resničnih besedil, kot jih ustvarjajo govorci slovenskega jezika, tudi spoznavamo značilnosti obdobja (in kvantiteta in hitrost publiciranja se pač kažeta tudi na ta način).

Poleg površnosti in odstopanj od knjižne norme je morda bolj pomembno, da je danes tudi veliko besedil, ki so slogovno zelo ponesrečena, nejasna, da imajo nekateri avtorji zelo slabo zmožnost izražanja. Morda je to večji razlog za žalost kot sama pravopisna podoba besedila , vendar lahko tudi to gledamo drugače. Vsak pisec veliko pridobi s tem, ko napiše knjigo, medtem ko včasih sploh ne bi imel priložnosti napisati knjigo, bralci na drugi strani pa imamo bistveno večjo izbiro kot včasih, in v tej izbiri se še vedno najdejo besedila, ki so tudi jezikovno zelo izpiljena -če nam je ta vidik zelo pomemben.

V teh primerih imajo pisci prav. Če nekaj dobesedno, med narekovaji navajajo iz drugih virov, morajo navesti točno tako, kot v tem viru piše. Redka izjema je, če je dobesedni navedek v resnici avtorjev prevod tujega besedila - potem seveda lahko predlagamo lektorske popravke. Prav tako lahko opozorimo, če sumimo, da je kje v dobesednem navedku tipkarska napaka. Drugi jezikovni posegi pa niso primerni.

"Rojstnodneven" je običajna podredna pridevniška zloženka, kot so npr. še literarnozgodovinski (iz literarna zgodovina), formalnopraven (iz formalno pravo), zahodnoevropski (iz zahodna Evropa) itd.

Ob tem bi opozorila še na en vidik vašega vprašanja: Slovenci smo navajeni razmišljati, da je v jeziku nekaj prav oz. nekaj narobe - tako tudi vi vprašate, ali je "beseda pravilna". Takšen način razmišljanja nam je bil posredovani skozi šolo, vendar moramo vedeti, da je ideološki in da nima posebej pozitivnih učinkov - zlasti mlajšo generacijo lahko namreč odvrača, saj dobijo mladi občutek, da je itak vse, kar povedo v slovenščini, narobe, nepravilno, torej je bolje, da povedo v angleščini, kjer ni nikogar, ki bi žugal s prstom. Da se izognemo ideološkosti, povezani s knjižnim jezikom, je zato vprašanje kvečjemu, ali je neka beseda/besedna zveza/struktura ipd. bolj ali manj ustrezna za knjižno različico slovenskega jezika. Tudi če menimo, da v slovenski knjižni jezik ne sodi najbolje, pa to še vedno ne pomeni, da ni del slovenskega jezika.

Itd. stoji za "in tako naprej", kjer veznik "in" izraža vezalno razmerje (enako velja tudi za "ipd."), zato vejice ne pišemo, tako kot v naslednjem primeru:
"Tako opazimo, da so npr. pri večini gledališčnikov, raznih pevcev, pisateljev, pesnikov ipd. navedena vsa ali skoraj vsa njihova dela, nastopi, pesmi, popevke itd., s katerimi naj bi se uveljavili, po drugi strani pa je marsikateremu znanstveniku s številnimi dosežki, publikacijami, izumi itd. posvečenih v knjigi le nekaj skromnih vrstic."

Tako kot v vseh drugih primerih vezalnega razmerja pa tudi pred "itd." zapišemo vejico, če je za jedrni oz. glavni stavčni del ali stavek dodan podredni del (določilo, prilastek ...), "itd." pa se navezuje na glavni stavčni del ali glavni stavek, kot npr.:
"Tako opazimo, da so npr. pri večini gledališčnikov, raznih pevcev, ki nastopajo širom Slovenije, pisateljev, ki so priznani v našem prostoru, pesnikov, ki prodajo nad 500 izvodov, ipd. navedena vsa ali skoraj vsa njihova dela, nastopi, pesmi, popevke, s katerimi očarajo občinstvo, itd., s katerimi naj bi se uveljavili, po drugi strani pa je marsikateremu znanstveniku s številnimi dosežki, publikacijami, izdanimi doma in v tujini, izumi, patentiranimi pri Evropski uniji, itd. posvečenih v knjigi le nekaj skromnih vrstic."

Zemljepisna naselbinska imena so imena:
- mest, vasi, trgov in zaselkov (skratka vsega, kar ima lastnost naselbine).
Zemljepisna nenaselbinska imena so vsa ostala zemljepisna imena, tj. imena:
- ulic, trgov, cest ...,
- držav, enot zveznih držav, pokrajin ...,
- tekočih vod, morskih tokov, prekopov, slapov, jezer, morij, oceanov ...,
- vzpetin, dolin, nižin, gozdov, puščav, jam ...,
- otokov, polotokov, rtov, celin ...,
- nebesnih teles, ozvezdij ...,
- poslopij in drugih samostojnih objektov ...
Osebna lastna imena so imena bitij, torej zlasti:
- imena in priimki,
- vzdevki, pridevki,
- zgodovinska in domišljijska imena ljudi,
- imena veroslovnih in bajeslovnih bitij,
- imena prebivalcev (narodov, ljudstev, prebivalcev naselij, pokrajin, celin, prebivalcev planetov ...),
- imena živali.

Vaše razmišljanje je kar pravilno.
Problem, na katerega opozarjate, je v pravopisu precej ohlapno definiran in povzroča marsikomu dileme. Ključen za to vprašanje je 104. paragraf, ki pravi: "Kadar v govoru in pisanju ne mislimo na naslov (ime) organizacij ali ustanov ipd., temveč samo na njihovo vrsto, poimenovanja pišemo z malo začetnico; to velja za vse vrste stvarnih lastnih imen." Ta paragraf dopušča precej svobode pri rabi velike ali male začetnice v primerih, ki jih navajate. Na primere, ki jih navajate, vpliva tudi še en ohlapno definiran paragraf, 37., ki pravi: ¬Večbesedna imena lahko krajšamo: /.../ Slovenska akademija znanosti in umetnosti l Akademija/./z

V praksi se lahko raba nekoliko razlikuje glede na vrsto besedila. V publicistiki zasledimo večjo naklonjenost mali začetnici, v uradovalnih besedilih pa se običajno pogosteje rabi velika začetnica, vendar oboje v okvirih naslednjega glavnega vodila: odločilno je, ali govorite o točno določeni organizaciji oz. ustanovi in njenem imenu ali pa govorite o vrsti organizacije oz. Vaše razmišljanje je kar pravilno.
Problem, na katerega opozarjate, je v pravopisu precej ohlapno definiran in povzroča marsikomu dileme. Ključen za to vprašanje je 104. paragraf, ki pravi: "Kadar v govoru in pisanju ne mislimo na naslov (ime) organizacij ali ustanov ipd., temveč samo na njihovo vrsto, poimenovanja pišemo z malo začetnico; to velja za vse vrste stvarnih lastnih imen." Ta paragraf dopušča precej svobode pri rabi velike ali male začetnice v primerih, ki jih navajate. Na primere, ki jih navajate, vpliva tudi še en ohlapno definiran paragraf, 37., ki pravi: Večbesedna imena lahko krajšamo: /.../ Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Akademija/./

V praksi se lahko raba nekoliko razlikuje glede na vrsto besedila. V publicistiki zasledimo večjo naklonjenost mali začetnici, v uradovalnih besedilih pa se običajno pogosteje rabi velika začetnica, vendar oboje v okvirih naslednjega glavnega vodila: odločilno je, ali govorite o točno določeni organizaciji oz. ustanovi in njenem imenu ali pa govorite o vrsti organizacije oz. ustanove ali o organizacijah in ustanovah na splošno. Kadar uporabljamo celotno ime neke ustanove, npr. Mestna občina Maribor ali Občina Ljutomer in Mestni svet Mestne občine Maribor ali Občinski svet Občine Ljutomer, je primerna velika začetnica, čeprav paragraf 104 dopušča tudi malo začetnico, odvisno, kaj imate v mislih. V istem besedilu seveda ne ponavljamo vedno celotnega imena ustanove, čeprav še vedno mislimo eno, točno določeno organizacijsko telo l tukaj stopi v veljavo paragraf 37. Tudi v takih primerih, zlasti v uradovalnih besedilih, še vedno pišemo Mestni svet in Mestna občina ali Občinski svet in Občina z veliko začetnico, čeprav se nekateri avtorji, zlasti v publicistiki, odločajo tudi za malo začetnico. Mogoče je eno ali drugo. Ko pa imamo v mislih več občin ali več občinskih svetov oz. govorimo o občinah, mestnih občinah, občinskih in mestnih svetih na splošno, je nedvomno najbolj ustrezna mala začetnica.

Kot vidite, je pravopis glede vašega vprašanja precej ohlapen in omogoča avtorju precej svobode, kako se bo odločil. Upam, da vam odgovor kljub temu ponuja pomoč pri odločitvi.

To, da neke besede ne najdemo v SSKJ, nikakor ne pomeni, da beseda ne sodi v slovenski knjižni jezik. SSKJ je nastajal do devetdesetih letih 20. stoletja, torej besedja, ki se je tvorilo po tem času, sploh ne vključuje, tako na primer ne najdete v njem številnih besed, povezanih z novimi tehnologijami in razvojem na drugih področjih, npr. internet, zgoščenka, biotehnologija, nanotehnologija, klonirati, globalizacija ..., pa zato ne moremo reči, da niso del besedja slovenskega jezika. Seveda SSKJ tudi nikjer ne trdi, da popisuje prav vse besede slovenskega jezika. Vsak jezikovni priročnik, pa naj bo slovar, pravopis, slovnica, korpus, vadnica ali kaj drugega, je treba uporabljati z upoštevanjem razmer, v katerih je nastajal, in ciljev, ki jih zasleduje. Tako sem na primer pred leti zasledila povsem napačno argumentacijo, da je pravilneje reči Cigan kot Rom, ker SSKJ besedo cigan beleži, besede Rom pa ne. Takšna interpretacija je posledica nepoznavanja priročnika, saj SSKJ ne vključuje lastnih imen, tudi besede Slovenec na primer ne.

V vašem primeru - vivaristika - slovar zabeleži obliko vivarij ("zaprt prostor za gojenje kopenskih, vodnih živali in rastlin: na šoli so uredili vivarij") in izpeljanka vivaristika je povsem ustrezna in tudi uveljavljena. Kadar se želimo prepričati, koliko je neka beseda prisotna v slovenskem jeziku, so nam v veliko pomoč korpusi slovenskega jezika, zlasti referenčni korpus FIDAPLUS, ki ga najdete na naslovu http://www.fidaplus.net, ali tudi korpus Nova beseda
( http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html), če korpusi ne najdejo veliko primerov ali celo sploh nobenega, se zatečemo še k brskalnikom, npr. Googlu (129 zadetkov za besedo vivaristika na straneh v R Sloveniji) ali pri strokovnih terminih celo h Cobissu ( http://cobiss.izum.si), ki nas v vašem primeru najbolj prepriča, da gre za uveljavljen strokovni termin, saj se beseda vivaristika pojavlja v naslovih diplomskih del, raziskovalnih poročil, člankov ...

Glede rojevanja besed pa: knjižna slovenščina je po količini izrazov precej skromen jezik v primerjavi s svetovnimi velikani. Več ko imamo izrazja, bolj bogato izražanje nam omogoča, zato ga tudi v knjižnem jeziku ne smemo preveč zatirati - pa čeprav vsaj občasno tudi na račun prevzemanja iz tujih jezikov.

Vprašanja, povezana z načinom zapisa, pisanjem ločil, veliko ali malo začetnico, skupaj ali narazen ipd., ureja slovenski pravopis, na primer v izdaji Slovenski pravopis, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001. V SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) teh vsebin ne boste našli, saj je namen SSKJ razlaga pomenov slovenskega besedja. Tako tudi lastnih besed v SSKJ ne boste našli, ampak morate uporabiti slovar, ki je del pravopisa. Ker pa so pravila v Slovenskem pravopisu pisana precej strokovno, vam priporočam tudi katerega od uporabniku prijaznejših pravopisnih priročnikov, kot so npr.:
- Slopis
- Epis
- Pravopis: Priročnik z vajami
(več podatkov o teh virih najdete, če jih vpišete v iskalnik Cobiss, http://cobiss.izum.si/).
Vsi primeri, ki jih navajate, se po pravopisu pišejo s presledkom, torej:
5 m
5 %
f = 5
3 < 5
5 - 3
Vendar v pravopisu žal niso urejeni povsem eksplicitno in na enem mestu. Še največ na to temo pove paragraf 1021 (poglavje Besedotvorje, podpoglavje Kratice, formule in simboli): "Simbole za merske enote pišemo načeloma s presledkom za številko, npr. 35 m/./" V tem paragrafu najdemo tudi primere za pisanje znakov >, <, =, + nestično. Sicer na povsem drugem mestu, pri poglavju o ločilih, paragraf 397 določa, da pomišljaj v matematiki v pomenu 'minus' oz. 'manj' pišemo nestično, stično pa pri navajanju relativnih števil, npr. temperature: -23 -C. Podobno v poglavju o piki paragraf 255 določa, da piko v pomenu 'krat' pišemo nestično in je postavljena višje.