VAŠA VPRAŠANJA - STRAN 5

41. vprašanje:
Zanima me, če moramo tudi pri e-dopisovanju uporabljati pravopisna navodila in zakaj?

Odgovor:
To je povsem odvisno od tega, komu in s kakšnim namenom pišete. V zasebnih e-sporočilih se običajno jezik bliža pogovornemu, v uradnih sporočilih (npr. komunikacija s svojim profesorjem, nadrejenim, institucijo ipd.) in do določene mere tudi v poslovnih e-sporočilih (zlasti npr. s strankami oz. množičnimi naslovniki) je jezik praviloma bliže knjižnemu oz. je knjižni. Nepisano pravilo namreč je, da z uporabo knjižne zvrsti izkazujemo spoštovanje, vendar hkrati tudi določeno distanco do naslovnika.

42. vprašanje:
Ali pišemo npr. 5. c - za piko presledek ali ne?

Odgovor:
Iz pravopisnih določil lahko sklepamo, da pišemo v teh primerih presledek. V paragrafu 496 namreč navaja pravopis kot primer zloženk s črko kot prvo sestavino tudi tip »2. b-razred«. Tudi sicer za vrstilnim števnikom, zapisanim s številko, pišemo presledek (npr. 2. razred), po logiki, da gre za dve besedi. Ta logika velja sicer v celotnem aktualnem pravopisu: kar označuje eno besedo, zapišemo z znaki skupaj (stično), kar označuje več besed, pišemo tudi z znaki s presledkom. V praksi se zdi, da ta logika ni najbolje sprejeta: pogost je odmik od pravopisnih določil, tako tudi za vaš primer srečujemo pogosto stični zapis oziroma brez vezaja, npr. »2.b razred«.

Podobna dilema je pogosta tudi pri naslovih tipa »XY ulica 1 a«, kjer bi po logiki pravopisa prav tako vstavili presledek med številko in črko, v praksi pa ga običajno ne.

Kazalo                                              Na vrh strani

43. vprašanje:
Na vas se obracam z vprasanjem o zapisu mesta København. Slovarski del SP ponuja možnosti Köbenhavn in Kopenhagen, v pravilih SP pa je navedeno, da se "za København uporablja tudi oblika Kopenhagen". Ce upostevamo se, da se v nekaterih ustaljenih besednih zvezah uporablja zapis Kobenhaven, npr. Kobenhavnska merila iz leta 1993, Kobenhavnska izjava, Kobenhavnska dopolnila k Montrealskemu protokolu, je zmeda popolna.

Prevajalci na Komisiji dajejo prednost zapisu København, na Svetu pa pogosteje uporabljamo zapis Kopenhagen.

Prosim torej se za vaso razlago o nacinu zapisovanja tega mesta. Poleg tega bi me zanimalo se vase mnenje glede moznosti uporabe crk s preglasi (ä, ö) pri domacenju svedskih, danskih in norveskih mest (gl. pravila 1102, 1103 in 1004 SP). Ker v slovenscini crk s preglasi ne uporabljamo, ne vem, zakaj bi jih uporabljali pri "domacenju".

Odgovor:
Ker ste priročnike že sami dobro raziskali, bom vaš pregled predvsem dopolnila. Najprej glede pravopisnih določil: ta glede zapisa tega mesta niso povsem dosledna, saj slovarski del ponuja možnosti Köbehavn (pri tem o s preglasom) in Kopenhagen, s tem da prvo šteje za "v knjižnem jeziku nevtralnejšo ali navadnejšo dvojnico" - to namreč pomeni rdeča kurziva v pravopisnem slovarju (tega pomena sicer niti mnogi lektorji ne poznajo dobro in interpretirajo rdečo kurzivo kot bolj pravilno rabo, čeprav pravopis tega nikjer eksplicitno ne trdi). V pravilih (paragraf 1102) pa imamo možnosti razširjene še s Koebenhavn in Kobenhavn.

Poleg priročnikov je vedno dobro preveriti tudi jezikovno rabo, saj je tudi ta zelo merodajna in sovpliva na razvoj knjižnega jezika. Trenutno je vredno preveriti vsaj tri vire: korpusa Fidaplus in Nova beseda, z veliko previdnosti pri interpretaciji pa tudi slovenske spletne strani. Tudi ti viri potrjujejo aktivno rabo obeh oblik, Kobenhavn in Kopenhagen, pogostosti pa so naslednje: po Fidiplus in slovenskem spletu prevladuje raba oblike Ko(e)benhaven, po Novi besedi pa (nekoliko nepričakovano) Kopenhagen.

Z rabo in priročniki nas tako knjižni jezik dlje ne pripelje: na izbiro imamo poimenovanja Kobenhavn (s preglasom ali brez), Koebenhavn in Kopenhagen in vsa so s stališča norme ustrezna, s tem da je različica Kobenhavn ali Koebenhavn pogostejša.

Globlji odgovor se v tem primeru tako verjetno skriva v etimologiji, torej izvoru enega in drugega poimenovanja. Če npr. malce brskamo po spletu, zasledimo, da naj bi bila različica Kopenhagen nemška (potem si lahko razlagamo, da je pri nas pogosta zaradi nemškega vpliva) in za Dance celo nezaželena.

Glede vašega vprašanja o pravopisnem pravilu 1102, po katerem lahko nekatere danske (oz. nekatere norveške, pravilo 1103) črke, ki jih pri nas ne poznamo, slovenimo tudi s črkama o in e s preglasom, bi opozorila, da pravopis uporablja besedico 'ali': torej ne da jih slovenimo s črko s preglasom, ampak jih lahko pišemo na ta način, lahko pa tudi s kako drugo slovensko črko (npr. o, a) ali kombinacijo črk (npr. oe, ae). Osebno se z vašim sklepanjem, da slovenjenje zapisa s črko s preglasom ni najbolj primerno, strinjam, sploh ker v digitalni dobi črke s preglasi niso najbolj enostavno dostopne in sledljive. Zato pa vam seveda te pravopisne možnosti tudi nikakor ni treba izrabiti in pišete npr. Kobenhavn ali Koebenhavn.

Kazalo                                              Na vrh strani

44. vprašanje:
Pri pripravljanju raznih besedil oz. informacij se srečujem s težavama:
Uporaba kratic kot NVO, projekt PRSTAN - kaj je pravilno:
Nudimo podporo NVO.
ali
Nudimo podporo NVO-jem.
ali
Nudimo podporo NVOjem.

NVO so aktivne.
ali
NVO so aktivni.
ali
NVO-ji so aktivni.

Ekipa PRSTAN.
ali
Ekipa PRSTAN-a.

Ekipa PRSTAN smo ali je?

Odgovor:
Pri rabi kratic bi najprej opozorila, da je priporočljivo, ko je kratica uporabljena prvič v nekem besedilu, v oklepaju dodati pojasnilo, kaj pomeni. Čeprav morda sami veliko delamo s kratico in se nam zdi njen pomen že obče znan, moramo vedno upoštevati, da določen krog bralcev ne ve njenega pomena, zlasti če je kratica specifična za določeno področje.

Pomen kratice pa tudi vpliva na njeno rabo v besedilu. NVO tako rabimo v pomenu »nevladne organizacije« in PRSTaN v pomenu »Posavska regionalna stična točka za nevladne organizacije«. Kratice lahko v besedilu sklanjamo s končnicami ali brez končnic. Če jih sklanjamo s končnicami, jih obravnavamo kot samostalnike moškega spola, zato je knjižno: »NVO-ji so aktivni.«

V tem primeru vedno pišemo vezaj med kratico in končnico, tako določa pravopis v paragrafu 423: stični vezaj pišemo »med kratičnim imenom, pisanim z velikimi črkami, in končnico, lahko tudi s podaljškom osnove,m pisano z malimi«.

Prav tako knjižno so lahko kratice v besedilu v vseh sklonih brez dodane končnice. V tem primeru se v spolu (in številu) ravnajo praviloma po pomenu, ki ga ima okrajšano jedro kratične besedne zveze, v našem primeru je to »organizacije«, torej pišemo knjižno tudi: »NVO so aktivne.«

Iz vsega navedenega že lahko sklepate tudi o odgovorih za rabo kratice PRSTaN: knjižno ustrezno je oboje, »ekipa PRSTaN« in »ekipa PRSTaN-a« oz. »PRSTaN je«, ker je kratično jedro samostalnik v ednini (»točka«).

45. vprašanje:
Zanima me kako se pravilno napiše Ameriško Britansko Francoskega konzorcija : skupaj, narazen ali mogoče z vezajem ?

Odgovor:
»Ameriško-britansko-francoskega konzorcija« je pridevniška priredna zloženka, tj. beseda, ki je nastala tako, da dva ali več pridevnikov postavimo skupaj, pri čemer izhajamo iz priredne podstave, v tem primeru iz podstave »ameriški in britanski in francoski konzorcij«. Tovrstne besede najlažje prepoznamo na tak način, kot sem pokazala s tem primerom: gremo en korak nazaj v njihovem nastanku, in če pri tem dodamo veznik »in« ter je slovnično gledano vseeno, katera beseda je na prvem in katera na drugem mestu (lahko bi rekli tudi »francosko-ameriško-britanski«), potem je to pridevniška priredna zloženka. Za te pa pravopis v 523. paragrafu določa, da jih pišemo s stičnim vezajem, tako kot sem pisala zgoraj.

Ker ste v vprašanju napisali vse tri besede z veliko začetnico, bi hkrati še opozorila, da jih knjižno pišemo z malo začetnico (razen kolikor so prva beseda lastnega imena). Vrstne pridevnike (tj. na -ski, -ški in -ji) iz lastnih imen namreč pišemo z malo začetnico.

46. vprašanje:
V službi smo v dilemi: je pravilna beseda : jambrati ali jamrati….jaz mislim, da nobena, pa vendar…katera se bolj uporablja?

Odgovor:
Kadar smo v dilemi glede besed, si najlažje pomagamo s slovenskimi slovarji in korpusi. Če jih nimate na svoji polici niti na računalniku, je Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) na voljo na tej povezavi: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html, na istem spletišču pa najdete še druge koristne pripomočke slovenskega jezika (http://bos.zrc-sazu.si/). Brezplačno je na voljo tudi korpus Fidaplus (www.fidaplus.net), v pripravi pa so še mnogi drugi jezikovni pripomočki, ki nastajajo v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku (www.slovenscina.eu). Konec koncev pa pride prav tudi spletni iskalnik.

Z vsem navedenim si pomagam tudi sama in v tem primeru je slika naslednja: SSKJ in Slovenski pravopis (slovarski del) označujeta besedo »jamrati« za neknjižno, oblike »jambrati« pa ne zabeležita. Korpusi in splet pokažejo, da se beseda »jamrati« kar pogosto pojavlja v besedilih, tudi v publicistiki, ne samo na spletu – morda lahko pričakujemo, da ji bo kdaj v prihodnosti kvalifikator pogovorno odvzet. Oblika »jambrati« pa je veliko redkejša, ampak očitno tudi obstaja. Če povzamem, v knjižno normo torej »jamranje« še ni sprejeto, je pa temu precej bliže in tudi »jamramo« kar pogosto, »jambrajo« pa le redki.

47. vprašanje:
Spoštovana,
dostikrat zaidem na vaše strani. So zabavne, poučne in nadvse uporabne. Upam, da vam lahko tudi sama zastavim vprašanje. Sprašujem se namreč, kako je s pogostim opravičevanjem dijakov ZASPAL SEM SE ali pa ZASPAL SEM SI. Hčera je povedala, da jih profesorica vztrajno popravlja, da se reče le ZASPAL SEM. Sem v dvomih. Zaspala sem pomeni, da sem prešla iz budnega stanja v spanje. Zaspala sem si pa naj bi pomenilo, da sem spala prek meje, ko naj bi se zbudila. Tako si jaz razlagam. Vi pa mi boste najbrž povedali, kako je prav, kar vas, seveda, tudi prosim.

Naslednji primer pa je VIDETI SEM BIL oz. IZGLEDAL SEM kot strašilo. Uporaba katere besedne zveze je primernejša oz. bolj pravilna?

Odgovor:
Vaša razlaga zveze »zaspal sem se« ali »zaspal sem si« je nadvse zanimiva in simpatičen primer, kako se v vsakdanjem jeziku vzpostavljajo razlike med jezikovnimi oblikami in pomeni. Vendar knjižni jezik v tem primeru ne sledi vašemu razmišljanju – morda bo, če bo zaznal, da je to postalo razmišljanje in razumevanje večine. Za zdaj pa Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) tako za prvi pomen (preiti iz budnega stanja v speče) kot drugi pomen (predolgo spati) predvideva rabo »zaspati« brez »se«, torej na način »zamudil je šolo, ker je zaspal«, ne »ker se/si je zaspal«.

Drugi primer zadeva v knjižnem jeziku precej problematično vprašanje. Besedi »izgledati« namreč tako SSKJ kot pravopisni slovar iz leta 2001 pripisujeta kvalifikator pogovorno in jo tako izključujeta iz knjižnega jezika, verjetno zaradi njenega srbo-hrvaškega izvora. Knjižno ustrezna je torej glede na te priročnike samo zveza »videti sem bil«. Jezikovna raba pa temu očitno precej pogosto oporeka: Fidaplus najde kar 11.414 rab besede izgledati, Nova beseda 4.111, k temu je treba prišteti še 3125 rab različice zgledati v Fidiplus in 1.400 v Novi besedi. Zato menim, da v tem primeru slovenski slovarji niso dovolj sodobni, saj se oblike izgledati oz. zgledati očitno pojavljajo tudi v knjižnih besedilih.

48. vprašanje:
Zanima me, ali je v podčrtanem stavku pred niti vejica. Prosila bi tudi za pojasnilo, zakaj je temu tako.
Poslali ste mi sliko vaše predsobe.
-Res je. Ni izbrano opremljena niti uporabna.>

Odgovor:
V podčrtanem stavku pred "niti" ne pišemo vejice.

Če želimo pisati vejice tako, kot določa slovenski pravopis, moramo skladenjsko analizirati poved: tj. prepoznati moramo stavke, določiti njihovo število, analizirati, ali so v podrednem ali prirednem razmerju oziroma ali gre za pristavek, polstavek, pastavek, izpostavek ali dostavek, znotraj stavka pa moramo prepoznati nestavčne neakovredne dele v vezalnem, stopnjevalnem, protivnem, vzročnem, posledičnem ali pojasnjevalnem razmerju. Drugače povedano, postavljanje vejic v slovenskem praovpisu temelji na stavčni analizi, ki se je sicer v šoli učimo, a jo z leti vendarle tudi pozabimo.

V podčrtani povedi v vašem primeru imamo dva stavka v stopnjevalnem razmerju. Veznik "niti" (ki je pogosto dvodelen, v vašem primeru pa nastopa samo v drugem delu, čeprav bi lahko bilo tudi "Ni niti izbrano opremljena niti uporabna.") je značilen za stopnjevalno priredje, enako kot prav tako pogosto dvodelni veznik "ne - ne" (primer: Nisem ne tat ne ubijalec.). Stopnjevalno razmerje je priredno in pravopis v 318. paragrafu določa, da med povedmi v stopnjevalnem razmerju ne pišemo vejice.

49. vprašanje:
Vesela bom, če mi boste odgovorili na vprašanje, ki me že nekaj časa muči, z zgledi pa si nikakor ne znam pomagati.
Ali je pravilno: "obvezen vnos" (v določeno polje) ali "obvezni vnos"?

Pa še o veliki začetnici: gradov program; gradov programer, z veliko ali malo začetnico, pri čemer je GRAD ime podjetja?

Odgovor:
Razliko med dvema različnima oblikama pridevnikov, tipom »obvezen« in tipom »obvezni«, v imenovalniku ednine moškega spola (in enako tudi v tožilniku, ko gre za neživost) pojasnjuje slovenska slovnica s kategorijo določnost/nedoločnost. Oblika »obvezen« je nedoločna, oblika »obvezni« pa določna. Teh dveh oblik ne ločijo vsi pridevniki (npr. slovenski, bukov itd. imajo samo eno obliko v imenovalniku ednine moškega spola), ampak samo lastnostni pridevniki.

Določno obliko, torej »obvezni vnos« v vašem primeru, uporabljamo po slovenski slovnici (Jože Toporišič: Slovenska slovnica, 2000, str. 328) v naslednjih primerih:

1. Kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika, npr.: Imamo dva mačka, eden je bel, drugi tigrast. Beli je najraje na blazini, tigrasti pa se cele dneve potepa.
2. Kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, pred katerim stoji, npr. pustni torek, stari oče, povodni mož...
3. Za kazalnimi zaimki (tj. »ta, tisti«) in za »ves«, npr. tisti prelepi kraj, ves ljubi dan...
4. Kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno, npr. znani umetnik, mladi mož...
5. Kadar pridevnik uporabljamo kot samostalnik, npr. obtoženi, dežurni...

Stran 4