1. OBDOBJE STAREJšEGA SLOVENSKEGA KNJIžNEGA JEZIKA

a) Od 7. do 12. stoletja

V tem obdobju se slovenski knjižni jezik razvije iz izročila starega, arhaičnega slovanskega obrednega jezika, ki so ga v novih, zgodnjefevdalnih družbenih razmerah in predvsem ob krščanstvu obogatili ne le z novimi, prevzetimi besedami, ampak tudi tako, da so starim dali nove pomene. Za ta čas so značilna tudi slovenska osebna imena slovanskega izvora in slovensko poimenovanje krajev in drugih zemljepisnih pojmov, naj gre za slovenjenje predslovanskih imen (npr. Sava za latinsko Savus) ali za samostojna, nova slovenska imena.

Ključni pisni dokument iz tega obdobja so Brižinski spomeniki. Napisani so bili konec 10. stoletja. Našli so jih v večdelnem rokopisnem zborniku, v katerem je večina ostalih besedil latinskih. Besedila Brižinskih spomenikov so tri: prvo vsebuje splošno spoved, tretje besedilo je spovedni obrazec, drugi Brižinski spomenik pa naj bi bil napisan po nareku in je mojstrovina srednjeveške retorike - gre za pridigo o grehu in pokori. Besedila so zapisana v posebni obliki latinice, ki se po Karolingih imenuje karolinška minuskula.

b) Od 13. do prve polovice 16. stoletja

V tem obdobju kažejo pisna besedila v slovenščini značilnosti govorjenega jezika z narečnimi posebnostmi. Najvažnejša lastnost zapisanega jezika te dobe je, da razen v obrazcih v njem skoraj ni več nekaterih starih oblik, kot so posebna glagolska oblika za dovršni ali nedovršni pretekli čas, pa tudi glasovni sestav je že blizu današnji podobi slovenskega jezika.

Ključni dokumenti iz tega obdobja:

• besedila za cerkveno rabo:
• molitevni list z očenašem, zdravamarijo in vero (Celovški rokopis, 14. stol., in Starogorski rokopis, konec 15. stol.),
• prevoda cerkvenih pesmi (1. in 2. Stiški rokopis, prva polovica 15. stol.),
• obrazec splošne spovedi (2. Stiški rokopis, 15. stol.);
• besedila za druge obredne priložnosti:
• obrazci zapriseg mestnih funkcionarjev in meščanov mesta Kranja iz začetka 16. stol.;
• besedila upravnega značaja:
• slovenski prevod darovnic cerkveni bratovščini (Čedajski/Černejski rokopis, 15. stol.),
• števniki od 1 do 42 (Videmski rokopis, 15. stol.),
• imena mesecev (Škofjeloški rokopis, 15. stol.);
• zapis slovenske pesmi (Auersperški fragment, 15. stol.).

2. KNJIžNI JEZIK

a) 16. stoletje

Slovenski knjižni jezik se je izoblikoval v slovenski protestantski cerkvi in je dobival svojo podobo v drugi polovici šestnajstega stoletja. Slovenski protestanti so slovenski knjižni jezik izoblikovali iz dotedanjega pisnega izročila in se naslonili na govor ljubljanskih meščanov. Postavili so osnovna načela izbire, kaj je za knjižni jezik primerno:

• knjižni jezik naj se izogiba pretirane narečnosti,
• knjižni jezik ne upošteva samoglasniške redukcije,
• knjižni jezik se izogiba tujk.

V tem obdobju so bile natisnjene prve knjige v slovenskem jeziku, veliko jih je bilo cerkvenega značaja. Najpomembnejše med njimi so:

• Primož Trubar: Katekizem in Abecednik, 1550,
• Primož Trubar: Ta evangeli svetega Matevža, 1555,
• Primož Trubar: Cerkovna ordninga, 1564,
• Jurij Dalmatin: Biblija, 1584,
• Adam Bohorič: Zimske urice / Arcticae horulae (prva slovenska slovnica), 1584,
• Hieronim Megiser: Slovar štirih jezikov (prvi večjezični slovar, ki vključuje slovenski jezik), 1592,
• Tomaž Hren: Evangeliji inu listuvi (priredba po Dalmatinovi Bibliji), 1613.

Temu plodnemu obdobju slovenske tiskane besede je sledil dolg premor, ko ni izšla nobena slovenska knjiga. Knjižno izročilo je tako slabelo in konec 17. stol. je knjižni jezik doživel številne spremembe.

b) 17. in prva polovica 18. stoletja

V obdobju protireformacije (začetek 17. stol.) so večino protestantskih knjig sežgali, na mnoge pozabili (tudi Bohoričevo slovnico na primer), ostalo je le manjše število Biblij. Protestantsko knjižno izročilo se je prenašalo samo prek priročnika Evangeliji inu listuvi, ki je bil priredba Dalmatinove Biblije.

Največje delo tega časa je pet zvezkov pridig Janeza Svetokriškega. Ostali avtorji so Schoenleben, Rogerij, Basar in Hipolit. Poleg pridig in drugih nabožnih besedil so se iz tega obdobja ohranila tudi nekatera posvetna besedila: laične pesmi, prisežni obrazci za mestne prebivalce, računi, oporoke, razsodbe, zasebna pisma ...

c) Od 18. stoletja do danes

V 18. stol. se je enovitost slovenskega knjižnega jezika, ki se je ohranjala skozi 16. in 17. stol., skrhala. Razloga sta bila jezikovnopolitični - naslanjanje cesarske oblasti na deželno uradništvo je vodilo do deželnih različic - in družbeni - pisci so hoteli bralca pritegniti z domačo jezikovno podobo. Nastale so različice knjižnega jezika - kranjska, štajerska, koroška:

• koroška različica: prevodi katekizma, slovnica in nemško-slovenski slovar Ožbalta Gutsmana (1777 in 1789),
• štajerska različica: dve slovnici (Jurij Dajnko, 1824), posebna pisava - dajnčica,
• kranjska različica: Pohlinova Kranjska gramatika (1768), Metelkova slovnica (1825),
• glasoslovje in oblikoslovje vseh treh različic skuša urediti v enoten jezik z različicami Jernej Kopitar v prvi znanstveni slovnici slovenskega jezika: Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in štajerskem (1808-9).

Okrog ljubljanskega središča se je razvijal slovenski knjižni jezik na več ravneh:

• 1784: novi prevod Biblije (Japljeva biblija), ki postane nov vzorec jezika,
• 1779-1781: izdajanje almanaha Pisanice,
• pesmi Valentina Vodnika, prva večja dramska teksta Antona Tomaža Linharta,
• izhajati začnejo prve strokovne knjige (o čebelarstvu, živalskih boleznih, babištvu, V. Vodnik izdaja Veliko pratiko (1795-1797), v kateri poučuje o zemljepisu, vremenoslovju, zdravstvu),
• razvijati se začne publicistika: prvi slovenski časopis Lublanske Novice (1797-1800).

V Prešernovem času, vse do pomladi narodov 1848, se ohranjajo različice slovenskega pisnega jezika. Ko v prvem slovenskem političnem programu Združena Slovenija zahtevajo tudi pravice po svobodni rabi slovenskega jezika, postane potreba po enotnem slovenskem knjižnem jeziku nujna. Leta 1851 se pogodijo za uvedbo nekaterih novih oblik, glede katerih so se pogajali skoraj pol stoletja, in sicer:

• namesto končnice -iga uvedejo končnico -ega,
• de zamenjajo z da,
• vpeljejo soglasniški sklop šč (prej samo š ),
• uredijo sklanjatvene končnice pri samostalniku (bratom namesto bratam) in pridevniku (oblike po vseh treh spolih),
• zamenjajo členek nar s členkom naj,
• samoglasniški r pišejo brez polglasnika (vrt namesto vert).

Od srede 19. stoletja se je slovenski knjižni jezik razvijal na teh temeljih, v nenehnem boju za utrditev knjižnojezikovne norme. V glavni razvojni tok lahko prištejemo dela Antona Janežiča (koroški slavist, slovničar in urednik celovške slovstvene revije Slovenski glasnik), Frana Levstika, M. Cigaleta (sodeloval pri velikem nemško-slovenskem slovarju, 1860), na razvoj govorjenega knjižnega jezika je pomembno vplival Stanislav Škrabec (razprave o slovenskih knjižnih glasovih in naglaševanju). Najpomembnejši slovar tega obdobja pa je Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Leta 2006 je Založba ZRC pri SAZU ta slovar na novo izdala. Leta 1899 izide prvi slovenski pravopis (avtor Fran Levec).

V 20. stoletju je velik korak naprej v razvoju slovenskega knjižnega jezika pomenila umetnost moderne, v znanost pa je slovenščina prodirala zlasti po ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) in Akademije znanosti in umetnosti (1938).

Več informacij:

1. Dular, J., R. Kirn, M. Kolar, B. Pogorelec, 1994: Slovenski jezik II. Maribor, Založba Obzorja.
2. Pogorelec, Breda, 1967: Nastajanje slovenskega knjižnega jezika. V: Jezikovni pogovori II. Ljubljana, Cankarjeva založba.